Kaja Kajzer ničesar noče prepustiti naključju
Med deseterico slovenskih judoistov, ki bodo od jutri do sobote merili moči na evropskem prvenstvu v Zagrebu, ima svoje načrte tudi Kaja Kajzer. Ob dobrem dnevu se je 24-letna Ljubljančanka sposobna v kategoriji do 57 kg prebiti zelo daleč, kar je dokazala že večkrat. A za evropsko podprvakinjo iz Lizbone 2021 turnir v hrvaški metropoli ni tako pomemben kot poletne olimpijske igre v Parizu, ki ostajajo njen glavni cilj v letošnji sezoni.
Kako ocenjujete svojo zdajšnjo pripravljenost?
»Vesela sem, da se moja forma dviguje, saj sem imela v preteklosti ogromno poškodb. Zaradi njih sem imela določen primanjkljaj, kar zadeva tehniko in borbe. Zdaj sem počasi približujem stanju, v katerem sem bila pred težavami, tehnično pa sem že na višji ravni.«
Glede na posnetek vašega teka po stopnicah, ki so ga objavili na družbenem omrežju JK Bežigrad, ste očitno v dobri formi.
»Ha, ha. S telesno pripravljenostjo in vzdržljivostjo nikoli nisem imela težav. V podaljških mi je šlo praviloma vedno dobro od rok.«
Kako ste zadovoljni z dosedanjo sezono?
»Bolj kot z rezultati sem zadovoljna s prikazanimi borbami in zmagami, ki sem jih dosegla proti zelo dobrim tekmicam. Zelo sem bila vesela 3. mesta, ki sem ga osvojila na veliki nagradi v Linzu, saj sem si z njim priborila dragocene točke v kvalifikacijah za OI, ki ostajajo moj glavni cilj. A v Pariz zagotovo nočem iti le sodelovat, tam si želim doseči vidnejši rezultat oziroma osvojiti kolajno.«
Kaj pričakujete od prvenstva v Zagrebu?
»Predvsem si želim, da bi dosegla takšno uvrstitev, da bi z njo – kar zadeva kvalifikacije za OI – zamenjala katero od slabših, ki jih imam zdaj na svojem računu. Čeprav sem že skoraj stoodstotno uvrščena na olimpijski turnir, nočem ničesar prepustiti naključju.«
Kako gledate na to, da je tekmovanje tako blizu Sloveniji?
»To je zagotovo dobro. Od mojih navijačev bo sicer prišel le moj fant Rok (Žabkar, fizioterapevt pri NK Domžale), ki bi odpotoval zraven, četudi bi bilo prvenstvo bolj oddaljeno. Ker drugače nimamo fizioterapevta, mi veliko pomaga, saj vsak dan dela z menoj terapije. Tako bo tudi pred tekmovanjem v Zagrebu, kamor me bo prišel hkrati tudi spodbujat.«
Kaj pa starši, njih ne bo v Zagrebu?
»Ne, mami Maja mojih tekem iz strahu ne gleda v živo, oče Janez pa ima službene obveznosti. Toda oba bosta navijala zame in stiskala pesti doma, kakor tudi sestra Pija in brat Luka, ki želita, da ju kdaj omenim.« Miha Šimnovec
