Kaja Kajzer upa, da je težav vendarle konec
Vrhunska judoistka Kaja Kajzer se je po jesenski poškodbi kolena odlično vrnila na tatami. Na treh letošnjih tekmah je osvojila prav toliko kolajn: ob 3. mestih na turnirjih za svetovni pokal v Rimu in grand slam v Antalyji si je izbojevala tudi novi naslov državne prvakinje. Na svetovnem prvenstvu, ki se bo jutri začelo v Dohi, bo skušala 23-letna Ljubljančanka čim bolje unovčiti dobro pripravljenost.
Letošnjo pomlad vam gre res dobro od rok. Čestitke!
»Še posebno sem se razveselila kolajne v Antalyji, saj je bila to moja prva na grand slamu. Nanjo sicer niti pomislila nisem. Pred očmi sem imela le to, da moram uživati, kar tudi sem.«
Verjetno ste je bili tako veseli tudi zaradi poškodb, ki so vas pestile v zadnjih letih?
»Da, vrstile so se ena za drugo. Na EP v Lizboni sem si poškodovala gleženj, po OI v Tokiu 2021 ramo, na lanskem SP v Taškentu še koleno … Upam, da je težav zdaj konec.«
Pri bežigrajskem klubu imate novega glavnega trenerja. Namesto Uzbekistanca Andreja Šturbabina člansko ekipo vodi Luka Kuralt. Kako ste sprejeli menjavo?
»Ne bom rekla, da sem bila s Šturbabinom nezadovoljna, a zaradi njegove slabe angleščine komunikacija ni bila najboljša, poleg tega tudi napredka ni bilo več. Na koncu so se v klubu odločili za prekinitev pogodbe z njim. Na tekmah sedaj nad nami bedi Luka (Kuralt), na treningih pa še vedno tudi Matija (Erjavec). Za zdaj je vrhunsko, zdi se mi v redu, da se bolj posvečamo analizi naših borb in odpravljanju napak. Zanimivo, da sem prve kolajne na MSP ter turnirjih za veliko nagrado in grand slam osvojila, ko me je na tekmah vodil Luka.«
Kaj si obetate od SP?
»Zaradi poškodb sem spremenila miselnost. Ko sem se v zadnjih letih vračala po rehabilitacijah, so bile pred mano pomembne tekme, na katerih sem šla na vse ali nič, ker sem si želela osvojiti kolajno. Čeprav moje telo še ni bilo najbolje pripravljeno, sem šla z glavo skozi zid in staknila nove poškodbe. Zato bom poskušala poslej na tekmah uživati, s pričakovanji pa si ne bom nalagala dodatnega pritiska. Zaradi tega si za SP v Dohi nisem zadala rezultatskega cilja, vem pa, da se lahko prebijem daleč, če se bom počutila dobro. Moj glavni cilj so OI v Parizu.«
Priprave za letošnji vrhunec ste začeli malce drugače, kajne?
»Ker smo ves čas v dvorani, smo šli tokrat za začetek na svež zrak. Ker je moja mami Maja vodnica PZS (Planinska zveza Slovenije), jo je trener prosil, če bi nas kam peljala. Odpravili smo se na Nanos, kamor smo si šli pogledati luknjo v steni in bunker. Imeli smo lep izlet, malo me je – ker sem občutljiva in se hitro prehladim – motila le močna burja.«
Kako daleč ste s študijem fizioterapije na fakulteti Alma Mater?
»Zdaj sem v 3. letniku, a letos še ne bom diplomirala, ker bi morala opraviti prakso. Zanjo bi si morala vzeti dva meseca časa, a si ga zaradi lova na olimpijsko normo ne morem toliko. Do Pariza '24 bom dala vse od sebe, da dobim, kar si želim, po OI pa se bom posvetila diplomi.«
