Kako bi šele igrali brez Morgana?
Naelektreno vzdušje med slovenskimi košarkarji. Prepir namesto samorefleksije.
Odpri galerijo
Jordan Morgan je bil prvi strelec in skakalec Slovenije na tekmah z Madžarsko in Avstrijo. FOTO: FIBA
Kdo bi razumel slovenske košarkarske reprezentante? Ko jim ustreza, so evropski prvaki in vsi po vrsti vrhunski velemojstri. Po kritikah zaradi poraza z Madžarsko (75:77) in slabi igri proti Avstriji (85:78) pa so se v prepirljivem tonu branili, da nihče ne razume njihovih težav. Manjkali so najboljši z EP 2017, navzoči so bili utrujeni zaradi zgoščenega klubskega koledarja, imeli so premalo časa za uigravanje …
Za začetek bi lahko poenotili svoje misli. Nato bi lahko pogledali na koledar in se prepričali, da se bližamo koncu februarja 2020, in ne 2018. Blišč zlatega eurobasketa je že dodobra zbledel, saj je od zmagoslavja v Istanbulu minilo poltretje leto, čas pa je reprezentanca – ne glede na kaotične razmere zaradi Fibinega tekmovalnega ustroja – izkoristila vse prej kot zgledno.
V kvalifikacijah za lansko SP se je izmenjalo kar 27 košarkarjev, med njimi številni, ki niso imeli večje vloge niti v svojih klubih, in naložba vanje je bila zelo vprašljiva. Jaka Blažič in Klemen Prepelič sta do gostovanja na Madžarskem zadnjič oblekla državni dres 1. julija 2018 ob domačem porazu s Črno goro. Izpustila sta torej zadnjih šest krogov v kvalifikacijah za mundial, v katerih je Slovenija odigrala zadnjo tekmo pred natanko enim letom. Odtlej se ni več zbrala do prejšnjega ponedeljka, zato se lahko vprašamo, kako bi lahko sploh bila vsaj minimalno uigrana.
Neresno je tudi pojasnilo, da so Madžari nekorektno pridobili sedem dni za skupno vadbo, ker so odpovedali finalni turnir nacionalnega pokala, medtem ko so se člani naše izbrane vrste izčrpali na štirih tekmah končnice pokala Spar tik pred začetkom kvalifikacij za EP. Le kdo nam je kriv, da so bili drugi bolj spretni v košarkarski zmedi? Ugibamo lahko celo, kako bi se razpletlo, če ne bi Jordan Morgan tik pred zdajci dobil slovenskega potnega lista. Brez njegovih 35 točk ob 68-odstotnem metu iz igre in 16 skokov na dveh tekmah bi bila vtis in slovenska bera še klavrnejša.
Članom reprezentance in vodstvu Košarkarske zveze Slovenije hkrati ne manjka prilagodljivosti pri iskanju olajševalnih okoliščin. Mednje spadajo nenavadni izidi drugih kvalifikacijskih tekem za EP 2021, denimo polom Litve v Belgiji (65:86) ali domači porazi Španije s Poljsko, Turčije z Nizozemsko, Latvije z BiH ... Srbi so doživeli hladno prho proti Gruzincem sredi Beograda, čeprav je njihovo selekcijo vodil Igor Kokoškov, eden najzaslužnejših za zmagoslavje Slovenije na zadnjem eurobasketu, pred tem pa sedem let selektor – Gruzije.
Razočaranje v deželi evropskih podprvakov je bilo podobno kot pri nas, razlika je bila v odzivu. Kokoškov, ki je po prisilnem odhodu Aleksandra Đorđevića prvič vodil reprezentanco svoje domovine šele v četrtek na Finskem in je imel na voljo le dva udeleženca SP, Miroslava Raduljico in Marka Simonovića, ni iskal krivcev okoli sebe: »Nihče od naših košarkarjev ni prišel le zato, da bi bil zraven. Trudili so se in vložili veliko energije. Zares verjamem, da košarkarji odigrajo tekme, trenerji pa jih izgubljajo …«
V Sloveniji je samorefleksija že davno izumrla, zato je v nedeljo v Kopru odmevala le napoved, da pristojni ne razmišljajo o spremembah na čelu reprezentance; v junijskih olimpijskih kvalifikacijah pričakujejo le pet do šest tokrat odsotnih igralcev. Vsem drugim očitno preostaja le, da za odtenek manj usodno jemljemo tekmovanja Fibe, ki se je zavestno odločila za oslabitev najboljših moštev, da bi bile kvalifikacije bolj izenačene in zanimive za trženje. Udeleženci pa so sprijaznjeno sprejeli igro.
Za začetek bi lahko poenotili svoje misli. Nato bi lahko pogledali na koledar in se prepričali, da se bližamo koncu februarja 2020, in ne 2018. Blišč zlatega eurobasketa je že dodobra zbledel, saj je od zmagoslavja v Istanbulu minilo poltretje leto, čas pa je reprezentanca – ne glede na kaotične razmere zaradi Fibinega tekmovalnega ustroja – izkoristila vse prej kot zgledno.
V kvalifikacijah za lansko SP se je izmenjalo kar 27 košarkarjev, med njimi številni, ki niso imeli večje vloge niti v svojih klubih, in naložba vanje je bila zelo vprašljiva. Jaka Blažič in Klemen Prepelič sta do gostovanja na Madžarskem zadnjič oblekla državni dres 1. julija 2018 ob domačem porazu s Črno goro. Izpustila sta torej zadnjih šest krogov v kvalifikacijah za mundial, v katerih je Slovenija odigrala zadnjo tekmo pred natanko enim letom. Odtlej se ni več zbrala do prejšnjega ponedeljka, zato se lahko vprašamo, kako bi lahko sploh bila vsaj minimalno uigrana.
Neresno je tudi pojasnilo, da so Madžari nekorektno pridobili sedem dni za skupno vadbo, ker so odpovedali finalni turnir nacionalnega pokala, medtem ko so se člani naše izbrane vrste izčrpali na štirih tekmah končnice pokala Spar tik pred začetkom kvalifikacij za EP. Le kdo nam je kriv, da so bili drugi bolj spretni v košarkarski zmedi? Ugibamo lahko celo, kako bi se razpletlo, če ne bi Jordan Morgan tik pred zdajci dobil slovenskega potnega lista. Brez njegovih 35 točk ob 68-odstotnem metu iz igre in 16 skokov na dveh tekmah bi bila vtis in slovenska bera še klavrnejša.
Izgubil tudi Kokoškov
Članom reprezentance in vodstvu Košarkarske zveze Slovenije hkrati ne manjka prilagodljivosti pri iskanju olajševalnih okoliščin. Mednje spadajo nenavadni izidi drugih kvalifikacijskih tekem za EP 2021, denimo polom Litve v Belgiji (65:86) ali domači porazi Španije s Poljsko, Turčije z Nizozemsko, Latvije z BiH ... Srbi so doživeli hladno prho proti Gruzincem sredi Beograda, čeprav je njihovo selekcijo vodil Igor Kokoškov, eden najzaslužnejših za zmagoslavje Slovenije na zadnjem eurobasketu, pred tem pa sedem let selektor – Gruzije.
Razočaranje v deželi evropskih podprvakov je bilo podobno kot pri nas, razlika je bila v odzivu. Kokoškov, ki je po prisilnem odhodu Aleksandra Đorđevića prvič vodil reprezentanco svoje domovine šele v četrtek na Finskem in je imel na voljo le dva udeleženca SP, Miroslava Raduljico in Marka Simonovića, ni iskal krivcev okoli sebe: »Nihče od naših košarkarjev ni prišel le zato, da bi bil zraven. Trudili so se in vložili veliko energije. Zares verjamem, da košarkarji odigrajo tekme, trenerji pa jih izgubljajo …«
V Sloveniji je samorefleksija že davno izumrla, zato je v nedeljo v Kopru odmevala le napoved, da pristojni ne razmišljajo o spremembah na čelu reprezentance; v junijskih olimpijskih kvalifikacijah pričakujejo le pet do šest tokrat odsotnih igralcev. Vsem drugim očitno preostaja le, da za odtenek manj usodno jemljemo tekmovanja Fibe, ki se je zavestno odločila za oslabitev najboljših moštev, da bi bile kvalifikacije bolj izenačene in zanimive za trženje. Udeleženci pa so sprijaznjeno sprejeli igro.
