Kariero želi dokončati na nogah
Sloviti španski košarkar Pau Gasol po nizu udarcev načrtuje slovo v Tokiu.
Odpri galerijo
Pau Gasol (levo) v nasprotju z Goranom Dragićem še ni rekel zadnje reprezentančne besede. FOTO: FIBA
Pau Gasol je med najuspešnejšimi možmi v zgodovini evropske košarke, a zadnja leta mu niso bila naklonjena. V polfinalu eurobasketa 2017 je s špansko reprezentanco naletel na izjemno Slovenijo, lani pa zaradi operacije stopala izpustil zmagoslavje soigralcev na mundialu in zaradi prepočasnega okrevanja ostal brez službe pri Portlandu. Slabo se je zanj začelo tudi leto 2020.
Najprej se je smrtno ponesrečil njegov dobri prijatelj Kobe Bryant, s katerim je v dresu LA Lakers osvojil dva naslova prvaka lige NBA (2009 in 2010). Nato je začel kositi koronavirus in onemogočil izvedbo OI, na katerih se je nameraval upokojiti. A Tokiu in slovesu od državnega dresa, v katerem je proslavil naslov svetovnega prvaka (2006), sedem kolajn na evropskih prvenstvih (zlate v letih 2009, 2011 in 2015) in tri zaporedna olimpijska odličja (srebro 2008 in 2012, bron 2016), se ne misli odpovedati. Na vso moč si želi prebroditi težave, čeprav bo tik pred igrami na Japonskem dopolnil že 41 let.
»Kariero želim dokončati na nogah. Rad bi še petič doživel OI in nadaljeval niz uspehov na igrah, zato bi moral pred tem igrati še eno sezono na najvišji klubski ravni. V mislih imam še eno sezono v ligi NBA, ki bi bila zame okrogla 20. Prva in tudi prednostna naloga pa bo seveda popolno okrevanje, da bi lahko načeta kost zdržala vse obremenitve,« razmišlja najstarejši od treh bratov Gasol. Marc, ki se je lani veselil šampionskega prstana v dresu Toronta in zlatega odličja na SP, je štiri leta in pol mlajši, 27-letni Adria pa je član moštva iz katalonske lige.
Kljub letom se Pau ne da: »Čeprav bom 6. julija dopolnil že 40 let, za seboj pa imam dolgo pot na igriščih, imam košarko še vedno tako rad kot najstnik. A z mojimi načrti se mora strinjati tudi telo, ki je pogosto nestanovitna spremenljivka v enačbi. Zato sem si garažo preuredil v fitnes in poskušam nadomestiti zamujeno. Vadim tako zavzeto, kot da se bom že poleti vrnil na igrišča.«
Če si bo pravočasno opomogel, bi lahko ujel finiš prekinjene lige NBA, zato ocenjuje, da je s pandemijo koronavirusa pridobil veliko časa za vrnitev v tekmovalno formo in iskanje delodajalca. A zaradi grozot, ki jim je priča v ZDA in Španiji, bi se takšnemu darilu v hipu odrekel.
»Naša družina je tesno povezana z medicino. Moja mama Marisa je zdravnica, oče Agusti bolničar in tudi jaz sem nekaj mesecev študiral medicino, preden sem se docela posvetil košarki. Marsikdo je pričakoval, da se bo zgodilo nekaj podobnega, a ne moreš se čustveno pripraviti na dan, ko bolezen prestopi prag družine. Najhuje je, ko nekdo umre, ne da bi se lahko poslovil od njega ali ga vsaj dostojno pokopal. V takšnih časih je težko delati načrte, lahko imaš le pobožne želje,« meni 37. najučinkovitejši strelec v zgodovini lige NBA, ki je v ZDA zgolj s plačami zaslužil 221 milijonov dolarjev. Pauju je ostala še ena neuresničena želja. »Ne vem, ali obstaja popoln konec. A če bi lahko izbral zadnje dejanje, bi to bilo olimpijsko zlato. Trikrat mi je račune prekrižala reprezentanca ZDA, morda pa bo šlo v četrto rado.«
Najprej se je smrtno ponesrečil njegov dobri prijatelj Kobe Bryant, s katerim je v dresu LA Lakers osvojil dva naslova prvaka lige NBA (2009 in 2010). Nato je začel kositi koronavirus in onemogočil izvedbo OI, na katerih se je nameraval upokojiti. A Tokiu in slovesu od državnega dresa, v katerem je proslavil naslov svetovnega prvaka (2006), sedem kolajn na evropskih prvenstvih (zlate v letih 2009, 2011 in 2015) in tri zaporedna olimpijska odličja (srebro 2008 in 2012, bron 2016), se ne misli odpovedati. Na vso moč si želi prebroditi težave, čeprav bo tik pred igrami na Japonskem dopolnil že 41 let.
»Kariero želim dokončati na nogah. Rad bi še petič doživel OI in nadaljeval niz uspehov na igrah, zato bi moral pred tem igrati še eno sezono na najvišji klubski ravni. V mislih imam še eno sezono v ligi NBA, ki bi bila zame okrogla 20. Prva in tudi prednostna naloga pa bo seveda popolno okrevanje, da bi lahko načeta kost zdržala vse obremenitve,« razmišlja najstarejši od treh bratov Gasol. Marc, ki se je lani veselil šampionskega prstana v dresu Toronta in zlatega odličja na SP, je štiri leta in pol mlajši, 27-letni Adria pa je član moštva iz katalonske lige.
Kljub letom se Pau ne da: »Čeprav bom 6. julija dopolnil že 40 let, za seboj pa imam dolgo pot na igriščih, imam košarko še vedno tako rad kot najstnik. A z mojimi načrti se mora strinjati tudi telo, ki je pogosto nestanovitna spremenljivka v enačbi. Zato sem si garažo preuredil v fitnes in poskušam nadomestiti zamujeno. Vadim tako zavzeto, kot da se bom že poleti vrnil na igrišča.«
Četrtič gre rado?
Če si bo pravočasno opomogel, bi lahko ujel finiš prekinjene lige NBA, zato ocenjuje, da je s pandemijo koronavirusa pridobil veliko časa za vrnitev v tekmovalno formo in iskanje delodajalca. A zaradi grozot, ki jim je priča v ZDA in Španiji, bi se takšnemu darilu v hipu odrekel.
»Naša družina je tesno povezana z medicino. Moja mama Marisa je zdravnica, oče Agusti bolničar in tudi jaz sem nekaj mesecev študiral medicino, preden sem se docela posvetil košarki. Marsikdo je pričakoval, da se bo zgodilo nekaj podobnega, a ne moreš se čustveno pripraviti na dan, ko bolezen prestopi prag družine. Najhuje je, ko nekdo umre, ne da bi se lahko poslovil od njega ali ga vsaj dostojno pokopal. V takšnih časih je težko delati načrte, lahko imaš le pobožne želje,« meni 37. najučinkovitejši strelec v zgodovini lige NBA, ki je v ZDA zgolj s plačami zaslužil 221 milijonov dolarjev. Pauju je ostala še ena neuresničena želja. »Ne vem, ali obstaja popoln konec. A če bi lahko izbral zadnje dejanje, bi to bilo olimpijsko zlato. Trikrat mi je račune prekrižala reprezentanca ZDA, morda pa bo šlo v četrto rado.«
