Kdo je hrvaški milijonar, ki bo reševal Olimpijo?

Leta 1967 so bili košarkarji ljubljanske Olimpije hit v Evropi, še drugič v petih letih so se uvrstili med najboljše štiri. V polfinalu turnirja četverice v Madridu je Olimpija kot jugoslovanski prvak izzivala veliki Real, prvaku Jugoslavije in Španije sta družbo delala še Olimpia Milano in Slavia Praga. V polfinalu, na sporedu je bil 29. marca 1967, so zmaji z 88:86 priznali premoč Realu, ki je na koncu postal evropski prvak. Olimpiji je bila v uteho bronasta kolajna po zmagi nad Sparto (1. aprila, 83:85 je bilo). V Madridu je leta 1967 blestel Borut Bassin, pet let prej pa je sive lase Realu takisto v polfinalu evropskega pokala državnih prvakov povzročal Ivo Daneu. V Tivoliju je 1962. Špancem nasul 45 točk. Raimundo Saporta, lastnik Reala, je Daneuu ponudil prazen ček, kamor bi Ivo zapisal vsoto, da le pride v Real. To so bili zlati časi košarke v Ljubljani, ki so dosegli svoj vrhunec leta 1970 s svetovnim prvenstvom. Potem pa je košarka v Ljubljani potrebovala dolgo, da se je v 90. letih minulega stoletja prebila tik pod evropski vrh. Da velika tekmovanja in organizacija teh izčrpa gospodarstvo in da potem zmanjka cvenka za sprotno financiranje, je pred leti upravičeno in argumentirano opozarjal dr. Mik Pavlovič, izjemen kronist košarke v Sloveniji. Vzporednice je pred leti vlekel z razmerami po letih 1970 in 2013 – ko je Ljubljana najprej gostila svetovno prvenstvo, potem pa še evropsko. Potem je bilo za košarko manj denarja, trpela pa je Olimpija, ki se danes rešuje okov finančnih zablod preteklosti.

Po tekmi z Realom se je rodil Emil

Prej smo omenjali 29. 3. 1967 in Olimpijin polfinale z Realom. Dober teden pozneje se je v Splitu, bilo je 6. aprila, rodil Emil Tedeschi, danes uspešen hrvaški poslovnež, ustanovitelj in lastnik podjetja Atlantic Grupa in lastnik košarkarskega kluba Cedevita. Tedeschi je tudi tista figura, ki je z vodstvom Petrol Olimpije našel način, da združi hrvaški in slovenski kapital in pomeni nekaj v Evropi! Tedeschi obožuje košarko, leta 2005 je s svojim podjetjem Altantic Grupa vstopil v klub KK Botinec oz. KK Hiron Botinec. Prvič je Cedevita opozorila nase leta 2010, ko je domače prvenstvo končala na 3. mestu, ligo ABA pa je končala na 7., pri vstopu v regijo pa je bil Cedeviti naklonjen tudi tedanji prvi operativec regionalne lige Roman Lisac, danes direktor Olimpije. V isto obdobje, leto 2010, sega možnost fuzije s Cibono, ki je bila takrat v velikih finančnih težavah. A ker v taboru volkov niso dali vse dokumentacije na vpogled, Tedeschi pa je hotel vedeti za vse okostnjake, ki ga čakajo v omari, je to padlo v vodo. Cedevita se je borila, vlagala velika sredstva v košarko, zgradila izjemen trenažni center v hrvaški prestolnici, a navijačev ni nikoli povsem prepričala. Za nameček je imela precej težav z mestnimi oblastmi pri iskanju primernih dvoran za tekme članske ekipe. Ker je bilo Tedeschiju dovolj vrtenja v krogu, je naletel na somišljenika v Ljubljani. Beseda je dala besedo, predsednik Petrol Olimpije Tomaž Berločnik in Tedeschi pa začenjata novo ero, ki bo verjetno blagodejno vplivala tudi na odnose med državama. Šport bo še enkrat pokazal, da združuje.

Praded trgovec na Korčuli

Kdo je Emil Tedeschi, je v teh dneh završalo po Sloveniji. Sosed, o katerem vemo premalo. Spada med tri najbogatejše Hrvate, njegovo premoženje naj bi bilo vredno nekaj več kot 200 milijonov evrov, ki jih je zaslužil s svojim znanjem, rokami ter poslovno žilico. Tedeschijeva družina je po rodu iz Benetk, na Hrvaško pa je kot trgovec prišel njegov praded. Emilova družina se je ustavila v Splitu, kjer je Emilov oče Svetozar končal študij prava, potem pa je deloval v Zagrebu, bil je direktor sektorja za razvoj in investicije v zagrebški tovarni papirja. Dih časa in DNK trgovca Svetozarju nista dala miru. Ko je že dišalo po novih časih, je pogledal na zahod. Konec 80. let je v Trstu odprl trgovino. Verjetno ni bilo večjega veselja in ponosa, ko se mu je pri poslu pridružil sin. Emil je leta 1989 začel delati v očetovi firmi v Trstu, ki pa je postal očitno premajhen za sposobnega in prodornega Emila. Sledila je selitev v Meteor holding London, ki je bilo podjetje za trgovino s celulozo in papirjem, Britanci so mu zaupali položaj direktorja izpostave v Milanu. Emil pa je šel kmalu na svoje: leta 1991 je že ustanovil podjetje Atlantic Trade, prve prave posle je sklepal s prodajo žvečilnega gumija in čokoladic. Podjetje je raslo, leta 2001 je kupil blagovno znamko Cedevita, osem let prej je obrnil prvi milijon evrov, leta 2007 pa je dal prvi milijon na stran.



Danes Atlantic Grupa (podpredsednica uprave je Emilova sestra Lada Tedeschi Fiorio) daje kruh 5400 zaposlenim. V lasti ima svojčas slovenske blagovne znamke: Drogo, Barcaffe, Cockta, Smoki, Argeta. Tedeschi je leta 2012 v Zagrebu diplomiral iz ekonomije in manedžmenta. Je tudi častni konzul Irske na Hrvaškem, leta 2010 je prejel državno odlikovanje red Danice Hrvatske z likom Blaža Lorkovića za posebne zasluge v gospodarstvu. Med letoma 2010 in 2015 je bil član Sveta za gospodarstvo pri predsedniku države. Njegovega dokončnega razmaha žal oče Svetozar ni dočakal, umrl je 2009. Je pa še vedno vitalna Emilova mama Đurđica (šteje jih 75), ki je bila sodnica na Korčuli in na občinskem sodišču v Zagrebu.

Žena muza in navdih

Svojo družino si je ustvaril tudi Tedeschi. V zakonu z ženo Majo sta se rodila sin Emil in hči Liza. Družina živi v veliki vili na zagrebškem Gornjem gradu, poleti pa počitnikujejo na Hvaru. "Maja je ves čas moj izvor energije in moj navdih, resnično moja muza življenja," Emil pove o svoji ženi. Poleg košarke obožuje tudi glasbo, ni redko, da se preizkusi tudi kot didžej. Sin Emil, ima 23 let, se je pred dvema mesecema poročil s 40-letno Niko Perenčević, ki velja za eno najbogatejših Hrvatic. Hči Liza študira v ZDA, pred tem pa je bila partnerica hrvaškega košarkarja Lovra Mazalina, ki je igral tudi v Cedeviti.