LIGA PRVAKOV
Kdo se bo smejal: Kampl ali Oblak?
V Lizboni danes četrtfinale lige prvakov Leipzig proti Atleticu. Pri Madridčanih ni prepleta dinamike z estetiko v igri kot pri Nemcih.
Odpri galerijo
Leipziškega aduta Kevina Kampla zdaj že dolgo ni med slovenskimi reprezentanti. FOTO: Jure Eržen
Pisali smo že, da je današnji dan v četrtfinalu prestižne lige prvakov tisti, ki ga označujemo kar za slovenskega. Pod žarometi lizbonskega stadiona Jose Alvalade, kjer sicer igra Sporting našega Andraža Šporarja, bosta tokrat v središču pozornosti druga dva Slovenca – Jan Oblak, sloviti vratar Atletica iz Madrida, in motor igre pri Leipzigu, Kevin Kampl. Vložek je izjemen: uvrstitev med najboljšo četverico najodmevnejšega klubskega tekmovanja stare celine.
Zgodbi klubov sta med seboj različni kot barvi polarnih in kočevskih kosmatincev, pristop k nogometni igri prav tako. Leipziška tvorba je nova, nima nikakršnih stičnih točk z nekdanjimi železničarji, v časih NDR priljubljeno Lokomotive Leipzig, finalistom pokala pokalnih zmagovalcev 1987 (Ajax 0:1). Atletico pa je klub velike tradicije z armado navijačev zlasti v delavskem razredu in sploh med navadnim ljudstvom španske metropole. Uspehi rdeče-belih so v nogometni zgodovini ostali vidno zapisani, nočna mora omenjenih številnih privržencev ostaja le finale za naslov najboljšega kluba v Evropi: v njem je temu madridskemu klubu že trikrat spodletelo, nazadnje pred štirimi leti proti mestnemu tekmecu Realu po izvajanju enajstmetrovk.
Leipzig napada, Atletico se brani
Nemško moštvo doma, kajpak z izjemo svojih privržencev, ne uživa simpatij. V tem leipziškem primeru pač ni patine razgibane preteklosti, pripadnosti privržencev tudi zunaj nemškega prostora, več desetletij dolge prepoznavnosti. Toda obstaja tudi druga plat medalje. Na klopi je najbolj obetaven nemški strokovnjak Julian Nagelsmann, moštvo stavi na privlačen in zelo gledljiv nogomet. Zasedba je dinamična, uigrana, našemu rojaku Kamplu vedno znova pripade vidna vloga.
Z izjemno natančnostjo 93,7 odstotka točnih podaj je v tem razredu št. 1 te sezone pri klubu. Moštvo kajpak pogreša prvega aduta iz napada Tima Wernerja – nemški reprezentant se je preselil k Chelseaju –, po njegovem odhodu vloga udarnega strelca pripada Emilu Forsbergu, ob Kamplu je motor ekipe Marcel Sabitzer, ob Bayernovem Davidu Alabi prvi as zadnjega uspešnega vala avstrijskih reprezentantov. Kdor pa se ozre k napovedim o današnji tekmi v španskih medijih, pa seveda pri zapisih o Leipzigu ne more prezreti Danija Olma, učenca slovite Barcelonine akademije, po uveljavitvi pri zagrebškem Dinamu pa okrepitve nemškega kluba. Atletico Madrid?
Tu še zdaleč ni takšnega prepleta dinamike z estetiko v igri, kot jo je zaznati pri Kamplu in druščini. Argentinec Diego Simeone je na vroči klopi kluba že devet let, tekmecem bodisi v domačem prvenstvu bodisi na mednarodni sceni para živce s trdnim obrambnim zidom, čigar temelj prinaša zanesljivost slovenskega reprezentančnega vratarja Jana Oblaka, po prihodu iz Benfice pri Atleticu od julija 2014, pa tudi sicer moštvo na igrišču deluje odgovorno in disciplinirano. Le v takšnem pristopu je lahko uspešno. Simeone s svojim razmišljanjem uspešno razbija dvodelno vladavino uspešnejših in bogatejših Barcelone in Reala, klub je tudi organizacijsko storil viden korak naprej: zdaj ima najbolj sodoben stadion v državi, prav pred dnevi je tam odprl veličastno trgovino s svojimi izdelki, na trgu pa se tudi ne sramuje več svojih zneskov za nakupe nogometašev. Zdaj je denimo v središču pozornosti Joao Felix: 20-letni napadalec je novi dragulj portugalske šole nogometa, prestop iz Benfice je bil vreden 126 milijonov evrov, največ doslej v zgodovini Atletica.
Zgodbi klubov sta med seboj različni kot barvi polarnih in kočevskih kosmatincev, pristop k nogometni igri prav tako. Leipziška tvorba je nova, nima nikakršnih stičnih točk z nekdanjimi železničarji, v časih NDR priljubljeno Lokomotive Leipzig, finalistom pokala pokalnih zmagovalcev 1987 (Ajax 0:1). Atletico pa je klub velike tradicije z armado navijačev zlasti v delavskem razredu in sploh med navadnim ljudstvom španske metropole. Uspehi rdeče-belih so v nogometni zgodovini ostali vidno zapisani, nočna mora omenjenih številnih privržencev ostaja le finale za naslov najboljšega kluba v Evropi: v njem je temu madridskemu klubu že trikrat spodletelo, nazadnje pred štirimi leti proti mestnemu tekmecu Realu po izvajanju enajstmetrovk.
Leipzig napada, Atletico se brani
Nemško moštvo doma, kajpak z izjemo svojih privržencev, ne uživa simpatij. V tem leipziškem primeru pač ni patine razgibane preteklosti, pripadnosti privržencev tudi zunaj nemškega prostora, več desetletij dolge prepoznavnosti. Toda obstaja tudi druga plat medalje. Na klopi je najbolj obetaven nemški strokovnjak Julian Nagelsmann, moštvo stavi na privlačen in zelo gledljiv nogomet. Zasedba je dinamična, uigrana, našemu rojaku Kamplu vedno znova pripade vidna vloga.
Z izjemno natančnostjo 93,7 odstotka točnih podaj je v tem razredu št. 1 te sezone pri klubu. Moštvo kajpak pogreša prvega aduta iz napada Tima Wernerja – nemški reprezentant se je preselil k Chelseaju –, po njegovem odhodu vloga udarnega strelca pripada Emilu Forsbergu, ob Kamplu je motor ekipe Marcel Sabitzer, ob Bayernovem Davidu Alabi prvi as zadnjega uspešnega vala avstrijskih reprezentantov. Kdor pa se ozre k napovedim o današnji tekmi v španskih medijih, pa seveda pri zapisih o Leipzigu ne more prezreti Danija Olma, učenca slovite Barcelonine akademije, po uveljavitvi pri zagrebškem Dinamu pa okrepitve nemškega kluba. Atletico Madrid?
Tu še zdaleč ni takšnega prepleta dinamike z estetiko v igri, kot jo je zaznati pri Kamplu in druščini. Argentinec Diego Simeone je na vroči klopi kluba že devet let, tekmecem bodisi v domačem prvenstvu bodisi na mednarodni sceni para živce s trdnim obrambnim zidom, čigar temelj prinaša zanesljivost slovenskega reprezentančnega vratarja Jana Oblaka, po prihodu iz Benfice pri Atleticu od julija 2014, pa tudi sicer moštvo na igrišču deluje odgovorno in disciplinirano. Le v takšnem pristopu je lahko uspešno. Simeone s svojim razmišljanjem uspešno razbija dvodelno vladavino uspešnejših in bogatejših Barcelone in Reala, klub je tudi organizacijsko storil viden korak naprej: zdaj ima najbolj sodoben stadion v državi, prav pred dnevi je tam odprl veličastno trgovino s svojimi izdelki, na trgu pa se tudi ne sramuje več svojih zneskov za nakupe nogometašev. Zdaj je denimo v središču pozornosti Joao Felix: 20-letni napadalec je novi dragulj portugalske šole nogometa, prestop iz Benfice je bil vreden 126 milijonov evrov, največ doslej v zgodovini Atletica.
