NOGOMET
Kekovi borci brez oddiha
Slovenski nogometaši po zgodovinski zmagi nad Hrvaško (1:0) že prespali na obali Črnega morja, sobotna tekma z Rusi ena od najzahtevnejših.
Odpri galerijo
Dvoboj velemojstrov Josipa Iličića in Luke Modrića FOTOgrafiji: Voranc Vogel
V vrhunskem športu ni možno spati na lovorikah ali epskih zmagah. Med sinočnjim čarterskim poletom slovenske nogometne reprezentance smo se prepričali, da so misli junakov sredine senzacije v Stožicah že usmerjene proti lovu na ruskega medveda. Selektor Matjaž Kek in drugi junaki zgodovinske zmage Slovenije nad Hrvaško se zavedajo, kaj jih čaka jutri popoldne (15.00) v Sočiju – vse prej kot letoviško vzdušje. »Naj kar dežuje,« so si rekli Slovenci ob pristanku ob ta čas mrzli obali Črnega morja: »Da bo le jutri 'deževalo' v rusko mrežo, ne našo.«
Slovenija je sanjsko začela kvalifikacije za svetovno prvenstvo, ki bo med 21. novembrom in 18. decembrom 2022 premierno obiskalo arabski svet. Z golom Sandija Lovrića je premagala Hrvaško, finalistko zadnjega mundiala v Rusiji in selekcijo asov iz največjih evropskih klubov Reala, Interja, Chelseaja … Izbrana vrsta Matjaža Keka je naredila edinstven podvig brez primere na dosedanji poti samostojne Slovenije.
Slovenci so namreč krenili v 15 tekmovanj pod Uefinim in Fifinim dežnikom, še nikdar niso v prvi tekmi premagali enega od favoritov skupine. Še najbližje so bili prav ob zgodovinski prvi tekmi v Mariboru, ko so v boju za euro 1996 remizirali z Italijo (1:1), sodnik pa je ob tem razveljavil regularni gol Darka Milaniča za morebitno senzacionalno zmago nad tedanjimi finalisti SP v ZDA. Tudi nazadnje je bilo podobno: Kekova ekipa je odprla Uefino ligo narodov 2020 s stožiškim remijem z Grčijo (0:0). Vmes se je nabral cel kup neodločenih rezultatov v prvih tekmah posameznih ciklusov (Grčija, Ferski otoki, Poljska, Litva in Izrael) in celo porazi (Grčija, Bolgarija, Severna Irska, Švica, Estonija in spet Bolgarija). V resnici so Slovenci začeli z zmago le kvalifikacije za EP 2004 in SP 2006, toda tekmeca na domačih tleh sta bila avtsajderja – Moldavija in Malta.
Podvig s Hrvaško je prišel ob pravem času – ko so mnogi začeli dvomiti o dometu slovenske reprezentance, češ da je lanska odlična bera v ligi narodov C kakovostna utvara in bodo prave tekme šele sledile. Kekovi borci so ovrgli tudi to hipotezo. Trenutni položaj v nogometni družini je morda napol kaotičen, toda enako kot na večini drugih področij – nihče ne ve, kje bo naslednje žarišče covida-19 in kdo se bo v hudem ritmu tekem lahko izognil poškodbam.
Slovenci so bili v tem kontekstu na boljšem – če ne drugi, sta delovala najbolj utrujeno prav hrvaška vezista Marcelo Brozović in Ivan Perišić. Delno zaradi intenzivnosti igre, ki jo zahteva od njiju trener vodilnega moštva v Italiji Antonio Conte, delno zavoljo vdora virusa v tabor Interja in logističnih zapletov s prihodom v Ljubljano.
Slovencem kaže odlično – v klubih so ravno prav obremenjeni, da ohranjajo delovno temperaturo, in ravno prav spočiti, da premorejo dovolj energije za fanatično bojevitost, s katero so spravili na kolena tudi mogočno Hrvaško. To je imenitna popotnica tudi za boj s samozavestno Rusijo.
Toda pozor, pot proti Katarju bo gotovo pravo putešestvije, kot bi rekli Rusi, dolgotrajno potovanje po trnovi poti, na kateri čaka Kekove fante devet novih zahtevnih izpitov. Že prvi po najzahtevnejšem bo še – zahtevnejši. Saj vemo, vsaka naslednja tekma je najpomembnejša in najtežja. Tako velja danes, podobno bo veljalo pred poletom iz Sočija v Larnako in nato tekmo v Nikoziji.
Slovenija je sanjsko začela kvalifikacije za svetovno prvenstvo, ki bo med 21. novembrom in 18. decembrom 2022 premierno obiskalo arabski svet. Z golom Sandija Lovrića je premagala Hrvaško, finalistko zadnjega mundiala v Rusiji in selekcijo asov iz največjih evropskih klubov Reala, Interja, Chelseaja … Izbrana vrsta Matjaža Keka je naredila edinstven podvig brez primere na dosedanji poti samostojne Slovenije.
Hrvate je pokopal Sandi Lovrić, slovenski junak hrvaških korenin, ki je šele lani zamenjal avstrijsko nogometno državljanstvo za slovensko.
Slovenci so namreč krenili v 15 tekmovanj pod Uefinim in Fifinim dežnikom, še nikdar niso v prvi tekmi premagali enega od favoritov skupine. Še najbližje so bili prav ob zgodovinski prvi tekmi v Mariboru, ko so v boju za euro 1996 remizirali z Italijo (1:1), sodnik pa je ob tem razveljavil regularni gol Darka Milaniča za morebitno senzacionalno zmago nad tedanjimi finalisti SP v ZDA. Tudi nazadnje je bilo podobno: Kekova ekipa je odprla Uefino ligo narodov 2020 s stožiškim remijem z Grčijo (0:0). Vmes se je nabral cel kup neodločenih rezultatov v prvih tekmah posameznih ciklusov (Grčija, Ferski otoki, Poljska, Litva in Izrael) in celo porazi (Grčija, Bolgarija, Severna Irska, Švica, Estonija in spet Bolgarija). V resnici so Slovenci začeli z zmago le kvalifikacije za EP 2004 in SP 2006, toda tekmeca na domačih tleh sta bila avtsajderja – Moldavija in Malta.
Ravno prav so spočiti
Podvig s Hrvaško je prišel ob pravem času – ko so mnogi začeli dvomiti o dometu slovenske reprezentance, češ da je lanska odlična bera v ligi narodov C kakovostna utvara in bodo prave tekme šele sledile. Kekovi borci so ovrgli tudi to hipotezo. Trenutni položaj v nogometni družini je morda napol kaotičen, toda enako kot na večini drugih področij – nihče ne ve, kje bo naslednje žarišče covida-19 in kdo se bo v hudem ritmu tekem lahko izognil poškodbam.
Slovenci so bili v tem kontekstu na boljšem – če ne drugi, sta delovala najbolj utrujeno prav hrvaška vezista Marcelo Brozović in Ivan Perišić. Delno zaradi intenzivnosti igre, ki jo zahteva od njiju trener vodilnega moštva v Italiji Antonio Conte, delno zavoljo vdora virusa v tabor Interja in logističnih zapletov s prihodom v Ljubljano.
Slovencem kaže odlično – v klubih so ravno prav obremenjeni, da ohranjajo delovno temperaturo, in ravno prav spočiti, da premorejo dovolj energije za fanatično bojevitost, s katero so spravili na kolena tudi mogočno Hrvaško. To je imenitna popotnica tudi za boj s samozavestno Rusijo.
Toda pozor, pot proti Katarju bo gotovo pravo putešestvije, kot bi rekli Rusi, dolgotrajno potovanje po trnovi poti, na kateri čaka Kekove fante devet novih zahtevnih izpitov. Že prvi po najzahtevnejšem bo še – zahtevnejši. Saj vemo, vsaka naslednja tekma je najpomembnejša in najtežja. Tako velja danes, podobno bo veljalo pred poletom iz Sočija v Larnako in nato tekmo v Nikoziji.
