Ker je nor, morda tudi v Peking

PHOENIX PARK – Filipu Flisarju tudi v tretje, kar zadeva poskus osvojitve kolajne na olimpijskih igrah, ni šlo rado. Potem ko je leta 2010 v Vancouvru pristal na osmem mestu in bil pred štirimi leti v Sočiju šesti, si je včeraj v Phoenix Parku, slabo uro vožnje oddaljenem od Pjongčanga, v smučarskem krosu izbojeval sedmo mesto. Ker je dal od sebe vse, kar je lahko, ni bil razočaran, je bil pa žalosten, ker je meril višje. »Če bi vedel, da nisem dal vsega od sebe, če v minulih štirih letih ne bi – se bom grdo izrazil – krvavo scal, če ne bi vsega naredili tudi v moji ekipi, bi bil razočaran, tako pa sem žalosten. Uvrstitev je dobra, ni pa to, na kar sem meril. A zdaj je, kar je, spremeniti tako ali tako ne morem več ničesar. S tem se moram sprijazniti, če bom žalosten še dva meseca, mi to ne bo prav pomagalo,« se je po tretjem mestu v malem finalu razgovoril Flisar, ki je s petim dosežkom kvalifikacij potrdil vrhunske čase s treningov.

V osmini finala je bil 30-letni Mariborčan prepričljivo najhitrejši v svoji skupini, v četrtfinalu je ciljno črto prečkal kot drugi za Švicarjem Arminom Niedererjem, v polfinalu pa se je Filipu zataknilo. Po dobrem startu sta ga prehitela tako Kanadčan Brady Leman kot tudi Švicar Marc Bischofberger. Flisar se je na različne načine trudil, da bi se prebil mimo vsaj enega od njiju in si zagotovil nastop v velikem finalu, kar pa se mu ni posrečilo. »Bradyja sem poskušal večkrat prehiteti, a je izvajal manevre, ki jih nisem vajen. Kar nekaj časa sem smučal po njegovih smučeh in čakal na edino priložnost, da bi ga prehitel, na žalost pa sem bil pri enem od skokov predolg,« je pojasnil član SD Kros, ki je moral nato v malem finalu še enkrat priznati premoč Niedererju in Francozu Arnaudu Bovolenti.

To ni tek na 400 m

Naslova olimpijskega prvaka se je veselil Leman, srebrno odličje je pripadlo Bischofbergerju, bronasto pa si je izbojeval Rus Sergej Ridzik. »Kolajne so šle v prave roke. Tudi naš ruski tovariš Ridzik v tej sezoni smuča dobro kot svinja, tako da si je zaslužil bron,« je Flisar povedal o dobitnikih odličij, sam pa se na nič ni izgovarjal – niti na težjo polfinalno skupino. »V Pjongčang sem prišel po zmago. Če hočeš biti prvi, moraš biti najhitrejši, in potem je vseeno, koga imaš ob sebi,« je poudaril in se obrnil k novinarski kolegici, rekoč: »Kakor sem prepričeval tudi gospo, sem kljub slabši sezoni res dobro pripravljen, mar ne? A smučarski kros ni tek na 400 metrov, če si tam dobro pripravljen, tečeš. In če nimaš brutalne smole, si nekako v svojih okvirih. Tu pa se hitro nekaj zgodi, na progi smo dobro minuto in vsak hoče zmagati. Zato se tudi dogajajo takšni padci,« je povedal in glede poškodovanih (Kanadčana Christopherja Delbosca, ki ga je katapultiralo 40 metrov visoko, so po trdem pristanku odpeljali celo v bolnišnico) pripomnil, da je treba biti v tem športu pripravljen na vse in da sočustvuje z ubogimi prijatelji. Na vprašanje, ali ga bomo videli tudi na naslednjih OI čez štiri leta v Pekingu, pa je odvrnil: »Veste, s tem je pa tako. Ko sem šel dan pred tekmo spat, sem si rekel: 'Še osemnajst ur.' Ki so se potem kar vlekle, v štirih letih pa je treba dati teh ur kar nekaj skozi. Bomo videli, glede na to, kako sem nor, pa bom mogoče res poskusil še enkrat.«