Klemen Bergant: Slovenski navijači so res zahtevni

Ob začetku sezone je vprašanj vedno precej. A ko smo se dva dneva pred prvim veleslalomom na prizorišču premiere v Söldnu na Tirolskem srečali s Klemnom Bergantom, je glavni trener slovenskih alpskih smučarjev deloval mirno in tudi samozavestno.

Prepričan je bil o dobri pripravljenosti Žana Kranjca in povratnika Štefana Hadalina, potrdilo je sledilo na tekmi. Od prvega je bil hitrejši le švicarski as Marco Odermatt, Vrhničan pa se je v svojem prvem nastopu po dobrih devetih mesecih uvrstil med najboljših 10.

Gospod Bergant, verjetno ste si lahko le želeli takšen uvod v sezono, kako bi se ozrli k tej prvi tekmi?

»Nedelja je bil naš lep dan, ni se nam še zgodilo, odkar delujemo v tej zasedbi, da bi imeli dva tekmovalca med udarno deseterico. A tako smo uresničili tiste cilje, ki si jih vedno znova zastavimo na treningu: da bi nato Žan in Štefan pokazala vse svoje sposobnosti tudi na tekmi.«

Kako pa gledate na psihološki pritisk nad vrhunskim smučarjem?

»Žan in Štefan sta tekmovalca, ki sta prestala že marsikaj, oba imata kolajno z velike tekme. Za njiju pritisk tekme svetovnega pokala res ni nov. Psihologija tekme? Vsak smučar ima svoj pristop, podzavestno ali zavestno, mi smo bolj podpora na dan tekme. Takrat je treba poskrbeti za umirjenost in samozavest. Ko si smučar nadene številko, se ne znajde v lahki zgodbi. Tekmovalec je v startni hišici sam. Verjemite, biti vrhunski športnik ni najlažja stvar na svetu, a tako Žan kot Štefan ter seveda vsi drugi v tej smučarski karavani so se odločili za to pot. Predvsem pa tisti, ki so uspešni, v tem uživajo.«

In to velja zdaj za naša dva smučarja?

»Pogosto razmišljam, da je to, kar imamo z Žanom in tudi s Štefanom, privilegij. Smo v obdobju smučarskega športa, ki je zaradi vložkov, opreme in drugih dejavnikov povsem drugačen kot pred 30 ali 40 leti. In da se mi borimo z najbogatejšimi, to res nekaj pomeni. In moramo biti ponosni – pa ne le takrat, ko Žan osvoji olimpijsko srebro, temveč tudi ob njegovem 5. ali 6. mestu ali Štefanovem 8. A tako je to v Sloveniji: če se ne zmaguje, že ni dobro. Pri nas gledalci ne hodijo na košarkarske, hokejske ali nogometne tekme, če ni zmag.«

Vem, da spremljate kolesarstvo, najbrž ste, če povežem z vašimi prejšnjimi besedami, opazili, da ni bilo malo tistih, ki so že kritizirali Tadeja Pogačarja, češ, zakaj ni zmagal na Touru.

»Jaz poskušam takšna razmišljanja ignorirati. Je pa tako: če pri nas po dveh zmagah in drugem mestu na največji kolesarski dirki vihamo nosove ob Tadejevem učinku, bi vprašal, ali je z nami vse v redu.«