Klemen Ferlin: Rad bi šel v Köln, še raje v Pariz

Po vsakem dežju posije sonce in Klemen Ferlin po prvem porazu slovenskih rokometašev na 16. evropskem prvenstvu v Nemčiji to dobro ve. Ni se prvič znašel v položaju, ko je treba dvigniti glave in se vrniti v zmagovite tirnice.

Ne nazadnje je bil med junaki, ko so Slovenci pred štirimi leti na Švedskem po prvem porazu z Madžarsko premagali Portugalsko in se prebili v polfinale. Če želi reprezentanca Uroša Zormana ponoviti ta podvig, bo morala danes ob 15.30 v Hamburgu spet preskočiti portugalsko oviro.

Ferlo spet uživa v rokometu.

»Ferlo«, štiri tekme so za vami, prišel je prvi poraz. Švedska je bila boljša. Pravijo, da je jutro pametnejše od večera. Je zdaj kaj drugače kot v sredo, ko ste bili precej potrti?

»Počutje je vsekakor boljše. Jaz sem takoj zjutraj naredil analizo, si ogledal tekmo. Naredili smo preveč napak, zapravili preveč strelov. Obramba 6 na 6 je bila na visoki ravni, toda Švedi so dosegli osem lahkih golov iz nasprotnih napadov. To nas je pokončalo.«

Ste se zvečer razočarani poskrili po sobah?

»Niti ne, Blagi (Blaž Blagotinšek) je imel rojstni dan in smo se še malo družili. Vse je bilo v redu. Pride pač takšna tekma, ko ti nič ne gre po željah. Nismo se vdali malodušju. Glave gor, na naslednji tekmi imamo lepo priložnost za zmago, ampak samo, če bomo pravi.«

Kadar ima Slovenija energijo, je poletna, razigrana. Kadar te energije ni, pa delujete kot v počasnem posnetku. Časa za regeneracijo je malo, tudi termin tekme je zgoden. Bo možno napolniti baterije?

»Gre predvsem za moč volje, se pravi, če se nečesa lotiš s 100 odstotki, se ti bo gotovo obrestovalo. Energijo moramo pokazati od začetka. Ne moremo se 'šparati' 10 minut tako kot Švedi in potem začeti na polno, tako ne gre pri nas. V 60 minutah moramo 'pocrkati', če se izrazim po domače, in na koncu pogledati rezultat, ali smo bili uspešni ali ne. Proti Švedom tega ni bilo.«

Švedi so zares velesila, evropski prvaki. Portugalska ni zveneče ime v rokometu, a napreduje z ogromnimi koraki. Še pred petimi leti smo bili veseli, če smo jo dobili v žrebu, zdaj ni več tako, se strinjate?

»Drži. Že pred štirimi leti na Švedskem smo imeli z njo kar precej težav (polčas 14:15, na koncu 29:24; op. p.), zdaj je še boljša. To je pokazala z zadnjo zmago proti Norveški. A če strnemo vrste in odigramo, kot znamo, bomo uspešni.«

Kakšno tekmo pričakujete?

»Podobno kot proti Norveški, šlo bo gol za gol. Upam le, da bomo že pred končnico rešili vprašanje zmagovalca.«

Bi bil morebitni drugi poraz bolj boleč kot prvi? Izgubili bi namreč možnosti, da se prebijete na zaključek turnirja v Kölnu.

»Enostavno rečeno, vrniti se moramo tja, kjer smo bili. Na točko nič. Portugalsko moramo premagati, če hočemo sploh še govoriti o Kölnu. Vse je še mogoče, tega se vsi zavedamo. Lahko se še marsikaj zgodi, se je in se še bo.«

Kako gledate na formo vratarjev? Vi in Urban Lesjak sta veliko prispevala k trem zmagam v Berlinu in nista bila krivca za poraz.

»Nerad govorim o tem, toda vedno je lahko boljše. Zato vedno sam sebe analiziram, da vidim, kje sem storil napake. Tudi proti Švedski bi lahko ubranil kakšno žogo več.«

Nazadnje vas ni bilo na SP na Poljskem. S priprav ste odšli brez besed in v nejasnih okoliščinah. Lahko razložite, zakaj?

»Razlog je preprost. V klubu (Erlangen, Nem) smo imeli težke čase. Zasitil sem se rokometa. Rad ga igram, se zabavam. Takrat pa ni bilo tako. Vse mi je bilo odveč. Moral sem odpočiti telo in glavo.«

Kako ste se znašli na Bavarskem, odkar sta z ženo Zarjo dobila zdaj triletno hčerko Alino in enoletnega sina Lana? So vas obiskali v reprezentančnem taboru?

»Ne, v tem času je družina v Sloveniji. Drugače pa super. Otroka hodita v vrtec. Alina se že uči jezika, včasih še pomeša slovenščino in nemščino, je pa že skoraj dvojezična. Življenje v Nemčiji je na splošno lepo. Pravzaprav si nikoli nisem želel priti sem, zdaj pa mi je žal, da nisem šel že prej. Tukaj so dvorane polne na vsaki tekmi. Liga in klubi so organizacijsko na povsem drugi ravni kot v Sloveniji. Tukaj lahko športnik zares uživa v tem, kar dela.«

Do kdaj imate pogodbo s klubom?

»To sezono in še dve.«

Boste potem kar ostali v tujini ali se boste vrnili na Dolenjsko?

»Vrnili se bomo zagotovo, ta leta bom še izkoristil, potem pa se vsi skupaj vračamo domov.«

Kakšne so reprezentančne ambicije pri 34 letih?

»Rad bi zaigral na olimpijskih igrah v Parizu, potem pa bomo videli, kako naprej.«