Kljub umiku na Roglo zoprn virus
Nekateri datumi bodo iz zornega kota slovenskega športa na olimpijskih igrah v Pekingu posebej podčrtani. In v smučarskem teku spadata v ta razred dva – 8. in 16. februar. Prvi med omenjenima, ko doma praznujemo Prešernov dan, prinaša posamično sprintersko preizkušnjo, tista sreda v drugi polovici iger pa v svojem pisanem sporedu ponuja tudi ekipni tekaški sprint. Pri tem sta že dolgo na seznamu kandidatk za tako želene stopničke tudi Anamarija Lampič in Eva Urevc, toda slednja mora zdaj zaradi okužbe z virusom doma počivati ...
So šli visoki slovenski cilji v ekipnem šprintu po zlu? To vprašanje je bilo v hipu v zraku, ko je bilo v začetku tega tedna jasno, da 26-letnica iz Gorij, znane tekaško-biatlonske baze pod Pokljuko, mora nemudoma prekiniti olimpijske priprave in se zapreti v domačo sobo. Še težje kot pri tej ekipni preizkušnji pa bo seveda zanjo – če bo sploh pravočasno pripotovala na prizorišče – na posamični sprinterski tekmi, saj bo ta že 4. tekmovalni dan olimpijskih iger. Eva resda še nima dosežkov na Anamarijini ravni, torej posamičnih zmag, stopničk in tudi malega kristalnega globusa, se je pa že uvrščala v prestižni finale šesterice in ne skriva, da bi tudi na tej najodmevnejši tekmi odločno napadla,
Seveda pa jo zdaj še posebno muči spoznanje o negotovem skupnem nastopu z Lampičevo, saj sta v imenitni ekipni tekmi osvojili bron na zadnjem svetovnem prvenstvu, lani v Oberstdorfu, 3. sta bili denimo po izjemnem boju tudi pred enim mesecem na odmevni mestni tekmi v Dresdnu. »Zdaj se sicer bolje počutim kot v začetku tedna, a še zdaleč nisem nared za resen trening, seveda pa že tako moram ostati v karanteni. Izjemno pozornost sem namenila skrbi zase, se zato umaknila na trening na Roglo, ko pa sem se v ponedeljek zbudila, pa ni bilo konca slabemu počutju. Žal je sledil pozitiven izvid,« je včeraj – razumljivo – žalostno zvenel glas naše reprezentantke, ki seveda še naprej upa, da bo vendarle zbrala dovolj moči za vadbo v zadnjem hipu in tako odhod na Kitajsko z jasnimi tekmovalnimi cilji.
In seveda je zaradi vrstnice in sotekmovalke žalostna tudi Anamarija Lampič, ki sicer vselej poskusi tudi v težavah najti svetlo plat in sogovorniku ponudi za zvrhan koš samozavesti, dobre volje in nasmeha. »V tem primeru mi je jasno, da za Evo ne bo preproste vrnitve, še zlasti ob spoznanju, da po okužbi in prisilnem počitku sledijo tekme na 1800 m nadmorske višine, kar zahteva od telesa izjemne napore. A držim pesti, da se bo še pravočasno vrnila v formo,« pravi naša vodilna smučarska tekačica, ki je sicer med udarnimi slovenskimi aduti teh olimpijskih iger.
Na igrah je prvič nastopila pred štirimi leti v Južni Koreji, posamični finale se ji je kot sedmouvrščeni za korak izmaknil, na 6. mestu je bila v ekipnem sprintu z Alenko Čebašek. V tej disciplini je sicer najodmevnejši dosežek zabeležila leto pozneje. Na svetovnem prvenstvu v Seefeldu je v navezi s Katjo Višnar osvojila srebro.
