Ko človek deluje, počutje niti ni ključno

Kadar nekdo v deželi tako uspešne športne scene, kot je na Slovenskem, kar štirikrat zapored osvoji lovoriko športnika leta, kar je v dobi od 2013. do 2016. dosegel Peter Prevc, si res zasluži poseben priklon.

Zdaj je star 29 let, na skakalnice prihajajo mladi levi, a on še vedno vztraja v prav spodobni luči. Na drugem olimpijskem treningu se je odrezal z lepimi skoki, v drugi seriji je bil celo najboljši med vsemi. Danes ga čakajo kvalifikacije in nato seveda upa na novo kljukico tekmovalnega dela iger, na katerih nastopa od Vancouvra 2010.

Marsikje ste že bili na svoji pisani športni poti, toda na tej skakalnici, ob katere izteku se tu pogovarjava, ste prvič. Tako kot tudi večina udeležencev Pekinga 2022. Kakšno je počutje v tem za vas novem okolju?

»Delujem v redu in to je najbolj pomembno. Kadar človek funkcionira, počutje niti ni ključno. Ne nazadnje, tako kot se znajdeš, tako tudi deluješ. In tukaj je na skakalnici za zdaj dobro, kar je najbolj pomembno.«

A manjša skakalnica, na kateri se boste v nedeljo preizkusili prvič, je vselej posebna, odločajo malenkosti, kajne?

»Drži, a za zdaj ni preplaha. Dobro gre.«

To smo tudi videli pri teh vaših skokih na treningu, uvrstitve v posameznih serijah na 1., 6. in 9. mesto prinašajo lepo popotnico za kvalifikacije in nato predvidoma tudi tekmo. Mi pa delujete kar zadržani v razmišljanju tako kot tudi že od začetka sezone.

»Veste, nočem si prav posebej dvigovati pričakovanj. Priznajmo si, da so bili moji dosedanji rezultati v sezoni skromni. Zgolj dve uvrstitvi med deseterico nista ravno za pohvalo.«

A dejansko vam očitno ta skakalnica ustreza?

»To bom pravzaprav lahko dejal šele po zadnjem skoku. Gre pa za zdaj že prav običajno olimpijsko napravo. Od Sočija naprej jih delajo po enakem kopitu, pa to ne velja le za skakalne centre na olimpijskih igrah. Le da gre tu za res velik objekt.«

Kaj pa časovna razlika, vam je motila spanec?

»Za skoke se že zbereš. No, edino, če te res povsem ne uniči. Naspim se. Ni to sicer ravno od enajstih do sedmih v kosu, a na koncu se nabere dovolj za počitek.«

Sicer ste že ogromno dosegli v skakalnem športu, imate kolajne z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, kristalni globus – kako se še kosate tudi s številnimi novimi obrazi?

»Ne vem, sem očitno prilagodljiv. Pošteno delaš in pristopiš nalogam, pa se očitno izide.«

Olimpijske igre pa vam ne glede na vaše bogate izkušnje predstavljajo vendar tisti nevsakdanji izziv?

»A več pritiska, ko si nalagam, slabše je nato pri meni.«

Kako pa je sicer v olimpijski vasi zdaj v teh razmerah zoprnega virusa?

»Ne le virus, sploh je ta svet svetovnega medmrežja razdružil športnike med seboj. Ko se spomnim Vancouvra 2010, smo bili takrat v vasi precej bolj skupaj. Povrhu so bili urniki tekmovanj drugačni. Tam smo tekmovali dopoldan, da je lahko Evropa spremljala skoke v večernih urah. Tako smo bili ob popoldnevih prosti, zato je bilo veliko druženja. Zdaj pa vsak ostane v sobi, se ukvarja z računalnikom ali mobilnim telefonom in čas tako hitro mine.«