Ko je izvedel, koliko dobijo srbski športniki, se je zamislil

Nekdanji vrhunski tekvondoist in kikboksar Tomaž Barada je po končani športni poti postal uspešen trener in selektor naših borcev, nato pa tudi predsednik Taekwondo zveze Slovenije. Od leta 2014 je podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, pri katerem je zdaj odgovoren za vrhunski šport. V daljšem pogovoru je podoživel nedavne olimpijske igre v Tokiu, dal je svoj pogled na izjemne uspehe slovenskih športnikov, spregovoril je o odnosu vlade do športa, o Luki Dončiću, odsotnosti košarkarjev na sprejemu v Ljubljani, kandidaturi za predsednika OKS …

Kakšne spomine imate na OI v Tokiu?
»Izjemno sem ponosen na celotno reprezentanco. Ne le kot podpredsednik OKS, odgovoren za vrhunski šport, temveč kot prebivalec Slovenije. Celo v Tokiu so se čudili, kako država z vsega dvema milijonoma prebivalcev dosega takšne uspehe. Nimam v mislih le petih kolajn in dejstva, da so bile to doslej za nas najuspešnejše OI, ne smemo namreč prezreti niti drugih vrhunskih uvrstitev naših športnikov. Ob tem bi rad izpostavil, da smo po eni strani tako majhni, po drugi pa tako veliki v različnih športnih panogah. Češnja na torti je bila ekipna zgodba s košarkarji, ki so pritegnili še dodatno pozornost slovenske javnosti in sprožili nepozabno evforijo.«

Slovenski športniki so v japonski prestolnici osvojili kolajne v športnem plezanju, kajakaštvu na divjih vodah, kolesarstvu in judu, blizu pa so ji bili tudi v košarki, atletiki, tekvondoju, strelstvu … Kako si razlagate, da so naši tekmovalci tako uspešni v toliko različnih panogah?
»Ko sem postal podpredsednik, sem se tudi sam vprašal, ali je prav, da OKS – v smislu raznovrstnosti in širine – vodi šport, kakor ga. Zdaj, po vseh tem uspehih, niti najmanj ne dvomim več o pravilnosti našega delovanja. Zato si bomo še naprej prizadevali, da bomo poskušali tudi v prihodnje vsem športnikom omogočiti čim boljše razmere za trening.«

Kaj vas je v Tokiu najbolj presenetilo v povezavi z našimi športniki?
»Kljub številnim ukrepom nismo imeli niti ene težave z njimi. Vsi so se prilagodili pravilom. To je bilo zagotovo pozitivno. Navdušila me je tudi povezanost med športniki. Navijali so drug za drugega, se spodbujali, tam smo res nastopili enotno in znova se je pokazalo, da šport – v nasprotju s politiko – združuje Slovence. Poleg tega so prav vsi dali od sebe vse in nihče ni razočaral. V nekaterih panožnih zvezah imajo pomisleke zaradi visokih kriterijev, ki smo jih postavili v naši strokovni službi, toda zdi se mi pravilno, da na OI peljemo le tiste, ki si to zares zaslužijo. Nismo inštitucija, ki bi nekoga na največjo športno prireditev vozila na sprostitev ali oddih. Ne, naši športniki hodijo na OI tekmovat in dosegat vrhunske rezultate.«

In to – kot ste tudi sami dejali – kljub minimalnemu vložku.
»Lani smo skupaj prejeli 26 milijonov evrov državnega denarja. To je v primerjavi z drugimi res malo. Če sem iskren, še nisem slišal, da bi v nam primerljivih državah dobili manjšo vsoto. Menim tudi, da bi si naši dobitniki kolajn na OI zaslužili rento. Poglejte, v Tokiu je pet naših tekmovalcev osvojilo odličja, če se nam bo ponovila zgodba v Pekingu in jih bo tudi tam toliko, je to v olimpijskem ciklu štirih let deset športnikov. Kaj mi kot država nimamo toliko denarja, da bi tej deseterici pokrili rento? Zaradi tega sem res žalosten. Ko sem v Tokiu gledal boje v tekvondoju, je zraven mene sedel podpredsednik srbskega olimpijskega komiteja, ki seveda ni skrival navdušenja, ko se je z zlato lovoriko ovenčala njihova borka Milica Mandić. Zaupal mi je, da bo za naslov prvakinje prejela 70.000 evrov in še dosmrtno rento. Ko sem nato sam pri sebi primerjal življenjski standard pri njih in pri nas, sem se le zamislil nad vsem skupaj.«

Iz vlade obljubljajo boljše čase za slovenski šport, prvi korak k uresničitvi obljub pa so večje nagrade za dobitnike olimpijskih kolajn.
»Upam, da bo vlada začela delati z roko v roki s športom. In to ne le takrat, ko nas bo potrebovala, ampak tudi tedaj, ko bomo mi potrebovali njo. Pomembno je, da nadgradimo to, kar šport dobiva zdaj. Ob tem bi se zahvalil odgovornim, da so izpolnili prvo obljubo in povečali nagrade. Izboljšati je treba tudi infrastrukturo. Imamo olimpijsko prvakinjo v športnem plezanju, nimamo pa prave plezalne stene.«

Posebno zgodbo so v Tokiu spisali košarkarji, ki so bili celo na pragu finala, s svojimi predstavami pa so Luka Dončić & Co. dvignili na noge vso Slovenijo.
»Čeprav izhajam iz individualnega športa, sem vedno trdil, da je tudi v posamičnih panogah uspeh odvisen od ekipe. Če ne bi imel okrog sebe dobre ekipe, ne bi nikoli dosegel vseh teh uspehov, ki sem jih. Kar zadeva košarkarsko vrsto: ne glede na to, da je imela v svojih vrstah izjemnega Dončića, je igrala kot reprezentanca. Seveda je Luka vodilni člen moštva, a sam ne bi mogel narediti prav veliko, če ne bi imel soigralcev.«

Kako ste doživljali evforijo, ki je vladala v domovini?
»Seveda je ponesla tudi mene, toda v enem trenutku sem se tudi spomnil, kako hitro znamo v Sloveniji pozabljati uspehe. Ne bom pozabil besed, ki jih je Peter Prevc, ko je postal športnik leta, izrekel na podelitvi, češ da ni najboljši slovenski skakalec, saj ima v primerjavi z dvakratnim skupnim zmagovalcem svetovnega pokala Primožem Peterko le en veliki kristalni globus. Ob tem sem dobil cmok v grlu in si rekel: 'Tomaž, ti si bil vrhunski športnik in zdaj podpredsednik OKS, pa si tudi pozabil, da je bil Primož uspešnejši od Petra?!' To je sramota. Danes vsi slavimo kolajne, že jutri pa pozabimo nanje. V drugih državah svoje junake cenijo bolj in dlje kot pri nas.«

Ni jih bilo malo, ki so želeli na osrednjem sprejemu olimpijcev v Ljubljani pozdraviti tudi košarkarje. A ti so se opravičili, češ da želijo ujeti nekaj prostih dni za druženje z najbližjimi, nato pa je prišlo na dan, da so se zabavali po svoje. Kakšen je vaš komentar?
»Mi smo obvestilo o sprejemu poslali pravočasno, prišlo pa je do šuma v komunikaciji med košarkarsko zvezo in reprezentanti, ki so bili zares dolgo v pogonu. Do športnikov ta informacija ni prišla oziroma so jo izvedeli (pre)pozno, ko je Luka že načrtoval drugi dogodek. Morda res ni bilo v redu, da niso prišli vsaj pozdravit navijačev na Kongresni trg, a to je odločitev vsakega posameznika. Ali jih je zaradi tega treba grajati? Jaz se jim zahvaljujem za vse, kar so nam dali.«

Kako ste bili zadovoljni z japonskimi prireditelji?
»Razočarali so me v tem pogledu, da so se na trenutke že pretirano držali strogih pravil. Naj omenim, da sva v kvalifikacijah preizkušnje v kanuju na divjih vodah z Bogdanom (Gabrovcem) na tribuni VIP, ki je sprejela 400 ljudi, sedela čisto sama, pa je vseeno eden od delavcev stopil do naju, pogledal najini akreditaciji in nama rekel, da se morava presesti dve vrsti višje. Nerazumljivo je bilo tudi to, da so se lahko športniki v olimpijski vasi prosto gibali in družili, niso pa smeli iz različnih panog drug drugega spodbujati na tekmah. Ne morem niti mimo prevozov: pogosto so nas vozili v krogih, tako da smo nemalokrat zamujali. Jaz sem zaradi tega zamudil prvo rundo borbe svojega tekmovalca – tekvondoista Ivana Trajkoviča. Glede na to, da sem Japonce v devetdesetih letih, ko sem bil trikrat pri njih, spoznal kot zelo organiziran narod, so tokrat na tej črti pogrnili.«

Čez dobro leto bo Bogdanu Gabrovcu potekel drugi mandat predsednika OKS. Mar razmišljate, da bi kandidirali za prvega moža slovenskega športa?
»Že od nekdaj se ravnam po načelu, da je treba delo, ki ga začneš, opraviti do konca. Jaz sem zdaj drugi mandat podpredsednik OKS in sem ponosen, da imam predsednika, od katerega se ogromno naučim. Je športnik, ki dela za šport. Pred nami je še ogromno dela, čaka nas priprava novih pravil, pred nami so zimske olimpijske igre v Pekingu, šele potem bo napočil čas za razmišljanje o tem, kdo bo novi predsednik. Če bi zdaj izpostavil svoje ime in rekel, da bom kandidiral, bi bilo zelo nespoštljivo do Gabrovca.«