JUDO
Ko sta se z Ano sprli, sta počakali na trening
Klara Apotekar sedma slovenska evropska prvakinja v judu. Že dan po vrnitvi z evropskih iger v Minsku spet na treningu.
Odpri galerijo
Klara Apotekar je ponosna na svoji zlati kolajni iz Minska. FOTO: Miha Šimnovec
TROJANE – Potem ko je Klara Apotekar v mlajših kategorijah osvojila kolajne na vseh možnih turnirjih v judu (bila je mladinska evropska prvakinja, svetovna podprvakinja do 21 let, evropska šampionka med mlajšimi članicami), je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo tudi v absolutni konkurenci ovenčala z žlahtno kovino na velikem tekmovanju.
V šampionskem slogu si jo je v poltežki kategoriji (do 78 kg) pred dnevi izbojevala v Minsku, in to kar takoj zlato, povrhu dve naenkrat – za zmagoslavje na drugih evropskih igrah in sočasnem prvenstvu stare celine v tem japonskem olimpijskem borilnem športu.
»Res je bilo užitek stopiti na zmagovalni oder in prejeti zlato lovoriko. Vanjo sem vložila nešteto ur treningov, nešteto kapljic znoja, teh se seveda ne da izmeriti. A s takšnim uspehom je na koncu vse poplačano,« je po vrnitvi v domovino poudarila Apotekarjeva, ki se je na tatami podala za polsestro Ano Velenšek, bronasto z olimpijskih iger pred tremi leti v Riu de Janeiru.
»Hodila sem jo gledat na trening in zdelo se mi je fino, kako so se metali. Takrat sem mami rekla, da bi tudi sama rada vadila judo, ki sem ga najprej spoznavala prek igre. Na treningih smo se sprva zabavali. Ko sem začela nato zmagovati na tekmovanjih in osvajati kolajne, me je judo povsem zasvojil in postal moj življenjski slog,« je razkrila 21-letna judoistka najuspešnejšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku, ki se s svojo polsestro boj ali manj redno bori na treningih.
»Malce je težja od mene, a ne bistveno, saj vemo, da je v svoji kategoriji (nad 78 kg) najlažja med vsemi. Dobro je, ker lahko posnemava tekmice. Jaz Ani rečem: 'Daj, napadi me, kakor bi me, denimo, Ukrajinka.' Zaradi tega imava prednost, ker se lahko dobro pripraviva na nasprotnice,« je pojasnila Apotekarjeva in pribila, da se z Velenškovo že od nekdaj merita le v telovadnici.
»Ko sva bili mlajši in sva se sprli, sva počakali do treninga in nato na njem uporabili kakšen prijem, ki ni ravno spadal v judo. A kljub morda kakšnemu bolj grobemu prijemu med nama nikoli ni bilo kakšnih zamer,« je zaupala Klara, ki že dolgo vadi pod vodstvom celjskega strokovnjaka Marjana Fabjana. »Za vsakega od nas točno ve, kje imamo pomanjkljivosti in prednosti. Iz nas zna zares potegniti najboljše. Ker sem visoka in imam dolge roke, je vedel, da bom lahko – če bom močna v gardu – že s prijemom lomila odpor tekmic in odločala dvoboje v svojo korist,« je razkrila Apotekarjeva, ki je s 187 centimetri najvišja judoistka v svoji kategoriji med svetovno elito.
Po največjem uspehu doslej si kakšnega oddiha ne bo mogla privoščiti. »Že dan po vrnitvi iz Minska smo imeli spet trening. Ker bo svetovno prvenstvo v Tokiu (med 25. avgustom in 1. septembrom) kmalu tu, je treba naprej vaditi in vzdrževati vrhunsko pripravljenost,« je še dejala sedma slovenska evropska prvakinja v judu po Raši Sraka (Düsseldorf 2003), Urški Žolnir (Tbilisi 2009), Luciji Polavder (Dunaj 2010 in Budimpešta 2013), Roku Drakšiču (Budimpešta 2013), Tini Trstenjak (Kazan 2016 in Varšava 2017) in Adrianu Gombocu (Tel Aviv 2018).
V šampionskem slogu si jo je v poltežki kategoriji (do 78 kg) pred dnevi izbojevala v Minsku, in to kar takoj zlato, povrhu dve naenkrat – za zmagoslavje na drugih evropskih igrah in sočasnem prvenstvu stare celine v tem japonskem olimpijskem borilnem športu.
»Res je bilo užitek stopiti na zmagovalni oder in prejeti zlato lovoriko. Vanjo sem vložila nešteto ur treningov, nešteto kapljic znoja, teh se seveda ne da izmeriti. A s takšnim uspehom je na koncu vse poplačano,« je po vrnitvi v domovino poudarila Apotekarjeva, ki se je na tatami podala za polsestro Ano Velenšek, bronasto z olimpijskih iger pred tremi leti v Riu de Janeiru.
Klara Apotekar je ponosna na svoji zlati kolajni iz Minska. FOTO: Miha Šimnovec
»Hodila sem jo gledat na trening in zdelo se mi je fino, kako so se metali. Takrat sem mami rekla, da bi tudi sama rada vadila judo, ki sem ga najprej spoznavala prek igre. Na treningih smo se sprva zabavali. Ko sem začela nato zmagovati na tekmovanjih in osvajati kolajne, me je judo povsem zasvojil in postal moj življenjski slog,« je razkrila 21-letna judoistka najuspešnejšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku, ki se s svojo polsestro boj ali manj redno bori na treningih.
S 187 cm najvišja v svoji kategoriji
»Malce je težja od mene, a ne bistveno, saj vemo, da je v svoji kategoriji (nad 78 kg) najlažja med vsemi. Dobro je, ker lahko posnemava tekmice. Jaz Ani rečem: 'Daj, napadi me, kakor bi me, denimo, Ukrajinka.' Zaradi tega imava prednost, ker se lahko dobro pripraviva na nasprotnice,« je pojasnila Apotekarjeva in pribila, da se z Velenškovo že od nekdaj merita le v telovadnici.
»Ko sva bili mlajši in sva se sprli, sva počakali do treninga in nato na njem uporabili kakšen prijem, ki ni ravno spadal v judo. A kljub morda kakšnemu bolj grobemu prijemu med nama nikoli ni bilo kakšnih zamer,« je zaupala Klara, ki že dolgo vadi pod vodstvom celjskega strokovnjaka Marjana Fabjana. »Za vsakega od nas točno ve, kje imamo pomanjkljivosti in prednosti. Iz nas zna zares potegniti najboljše. Ker sem visoka in imam dolge roke, je vedel, da bom lahko – če bom močna v gardu – že s prijemom lomila odpor tekmic in odločala dvoboje v svojo korist,« je razkrila Apotekarjeva, ki je s 187 centimetri najvišja judoistka v svoji kategoriji med svetovno elito.
Po največjem uspehu doslej si kakšnega oddiha ne bo mogla privoščiti. »Že dan po vrnitvi iz Minska smo imeli spet trening. Ker bo svetovno prvenstvo v Tokiu (med 25. avgustom in 1. septembrom) kmalu tu, je treba naprej vaditi in vzdrževati vrhunsko pripravljenost,« je še dejala sedma slovenska evropska prvakinja v judu po Raši Sraka (Düsseldorf 2003), Urški Žolnir (Tbilisi 2009), Luciji Polavder (Dunaj 2010 in Budimpešta 2013), Roku Drakšiču (Budimpešta 2013), Tini Trstenjak (Kazan 2016 in Varšava 2017) in Adrianu Gombocu (Tel Aviv 2018).
