Ko utegne, Ana z veseljem popazi na nečaka

Ana Velenšek, bronasta judoistka z OI v Riu de Janeiru 2016, ni skrivala razočaranja, potem ko je na lanskem olimpijskem turnirju v Tokiu pristala na devetem mestu. Odtlej si (še) ni nadela tekmovalnega kimona, je pa bila ob tatamiju že večkrat kot trenerka.

V zanimivem pogovoru je članica najuspešnejšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku, doma iz Šmartnega v Rožni dolini, ki je prav včeraj dopolnila 31 let, razkrila, kako se počuti v tej vlogi, kaj je njen ključ do uspeha, kako se počuti kot teta, kdaj se namerava vrniti na blazine in kako kaže z vrnitvijo njene polsestre Klare Apotekar.

Na nedavnem evropskem prvenstvu v Sofiji ste izkušnje nabirali kot trenerka.

»V Bolgarijo sem odpotovala kot nadomestna trenerka za Lio Ludvik, saj je Marjan Fabjan, ki je zanjo pripravil načrt priprav, zbolel in zato ni mogel na prvenstvo. Ker sem pred tekmovanjem v Sofiji največ delala z Lio, je bilo nekako pošteno do nje, da sem šla potem z njo.«

Kako se počutite v trenerski vlogi?

»Za zdaj redu, čeprav sem še zmeraj podobno živčna, kot da bi bila sama na blazinah.«

Ali se vidite ob tatamiju tudi dolgoročno?

»Za zdaj se v tej vlogi še malo lovim. Pred Sofijo sem bila kot trenerka že dvakrat na turnirjih za svetovni pokal, poleg tega z Luko Kuraltom od januarja skupaj vodiva mladinsko reprezentanco. Tako se je začelo. A se nekako še ne morem odločiti, ali je trenerstvo zame ali ne. Bomo videli, kako se bo odvijalo naprej in kaj bo prinesel čas.«

Urška Žolnir mi je pred leti rekla, da je bilo zanjo celo težje voditi tekmovalce, saj je morala misliti na veliko več stvari, ko se je še borila, pa je bila osredotočena predvsem nase.

»Verjetno res. Ko sam tekmuješ, prideš na trening ali tekmo in narediš, kar ti rečejo drugi. Kot trener pa moraš pripraviti vse potrebno za trening, ga nato voditi, ko pa ga je konec, proučuješ svoje varovance, njihove tekmece in razmišljaš o izvedbi naslednjih treningov.«

Na svoji športni poti ste pridobili ogromno izkušenj in se veliko naučili, tako da imate kar precej znanja, ki ga lahko predajate mlajšim rodovom, kajne?

»Da, vsem, ki prihajajo za menoj, poskušam pomagati z nasveti in znanjem, ki sem ga dobila kot tekmovalka. Želim si, da bi mlajši judoisti še naprej vlekli voz slovenskih uspehov, da bi se ta izjemni niz nadaljeval ne glede na to, kako se bova glede prihodnosti odločili s Tino Trstenjak.«

Kaj je prvi nasvet, ki ga položite na srce svojim varovancem?

»Rečem jim, naj se le stepejo in pri tem ne razmišljajo preveč. Treba je dati vse od sebe, potem pa bo, kar bo.«

Ali je (bil) to vaš ključ do uspeha?

»Za uspeh se mora seveda pokriti več dejavnikov, zdaj pa vsem, ki se še prebijajo, najprej svetujem, naj ne taktizirajo preveč. V borbi moraš 'umreti', iti moraš do meje, da vidiš, kje si in koliko zdržiš. Le na takšen način lahko ugotoviš, kaj moraš v pripravah izboljšati ali spremeniti.«

Kdaj vas bomo spet na kateri od tekem videli tudi na tatamiju?

»To bo odvisno od tega, kaj bo reklo moje telo. Če bom pripravljena stisniti zobe in na vso moč trenirati še dve leti – do olimpijskih iger v Parizu, potem bom vztrajala. V nasprotnem primeru pa … V tem, da bi vadila napol, ne vidim nobenega smisla. Ne, to ne bi bila jaz. Ali bom šla spet na polno ali pa se bom umaknila, vmesne poti pri meni ne bo.«

Kdaj boste sprejeli odločitev?

»Start olimpijskih kvalifikacij bo konec maja, tako da imam še nekaj časa za razmislek; sploh ker se bo najpomembnejše obdobje, ko bodo točke štele dvojno, začelo prihodnje leto.«

V katero smer se nagibate?

»To je odvisno od mojega razpoloženja, ki glede tega niha iz tedna v teden, pravzaprav iz dneva v dan. En teden sem zelo zavzeta, potem me malo mine in bi bila raje trenerka.«

Kako pa kaže z vrnitvijo na tatami vaše polsestre Klare Apotekar?

»Kakor mi je znano, se tudi Klara še ni odločila. Zdaj ima obilo dela s sinom Nikom, ki hitro raste. Pred kratkim je dopolnil deset mesecev in počasi se že začenja postavljati na noge. Seveda se je že plazil tudi po blazinah.«

In kako se počutite v vlogi tete?

»Zelo prijetno. Kadar le utegnem, z veseljem priskočim na pomoč Klari in popazim malo na nečaka, ki je sicer zelo priden. Če bi imela zdaj sama otroka, pa ne vem, ali bi zdržala.«