Kolajna ni kot vozniško dovoljenje

V otroštvu se je Patrik Divković ukvarjal z različnimi športi, igral je tenis in nogomet, preizkusil se je celo v smučarskih skokih. Ves čas je hkrati treniral tekvondo, ki je slednjič pri njem tudi pretehtal, kar ni čudno, saj se je v tem korejskem borilnem športu dokazoval že njegov oče Goran Divković.

Da se je odločil pravilno, kažejo tudi uspehi, ki jih Patrik dosega na blazinah. Na nedavnem evropskem prvenstvu olimpijskega združenja WT v Manchestru se je 22-letni Vrhničan v kategoriji do 87 kg izkazal z bronasto kolajno, ta uspeh pa je s tretjim mestom minuli konec tedna potrdil na turnirju za svetovni pokal v Innsbrucku. »Ker sem vedel, da sem sposoben osvojiti kolajno, sem si to zastavil za cilj. In ko sem si ga nato uresničil, sem bil neizmerno srečen. Z besedami težko opišem, kako sem se počutil, ko so mi jo obesili okrog vratu. To ni kot takrat, ko dobiš vozniško dovoljenje, to je povsem druga dimenzija,« je poudaril Divković, ki je dva dni pred odhodom v Manchester dobil zaposlitev v športni enoti Slovenske vojske.

»Ker sem imel pogodbo že v žepu, sem se lahko boril bolj sproščeno kot prej. Zaradi zaposlitve mi bo v psihološkem smislu poslej zagotovo lažje, saj se bom lahko popolnoma osredotočil na svojo kariero,« je pojasnil 191 centimetrov visoki član logaškega kluba Tempo in pripomnil, da zaradi te višine zdaj verjetno ne bi bil najbolj primeren za skoke.

Z uspehom je dobil krila

V tekvondoju je začel zelo zgodaj opozarjati na svojo nadarjenost, izjemen podvig mu je uspel že pri rosnih 17 letih, ko se je v Burnabyju 2016 kot prvi slovenski tekvondoist ovenčal z naslovom mladinskega svetovnega prvaka. Potem ko si je dve leti pozneje v Varšavi izbojeval tretje mesto na evropskem prvenstvu za mlajše člane (do 21 let), je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo tudi na velikem tekmovanju v članski konkurenci udeležil slovesne razglasitve najboljših. Kot je razkril, mu je šlo tudi v nogometu dobro od nog.

»Nočem se hvaliti, a v svojem letniku sem bil najboljši strelec. Potem sem se znašel pred vprašanjem: ali zaradi nogometa iti v Ljubljano ali pa … Po temeljitem razmisleku sem sklenil, da se bom povsem posvetil tekvondoju,« je razkril in pristavil, da se je za ta borilni šport odločil, ker je v nogometu zelo težko uspeti. A tudi na blazinah še zdaleč ni preprosto zmagovati. O tem, kako močna je konkurenca v tekvondoju, veliko pove že razširjenost tega športa. Na svetovnih prvenstvih se med seboj merijo borci iz več kot 100 držav! Zdaj je Patrik z mislimi že pri sredozemskih igrah v Oranu (med 25. junijem in 5. julijem) in novembrskem svetovnem prvenstvu v Mehiki.

»S kolajno v Manchestru sem si okrepil samozavest in dobil krila, zato bom tudi v Cancunu meril med najboljšo trojico,« je napovedal Divković, čigar veliki cilj je uvrstitev na olimpijske igre čez dve leti v Parizu. »Želim si postati prvi slovenski tekvondoist z odličjem na OI. No, četudi bi bil drugi, se ne bi pritoževal,« je sklenil v smehu.