Konj potrebuje mehkobo, občutek

Konjeništvo je olimpijski šport, za žlahtna odličja se merijo v dresuri, tako imenovanem militaryju (vsestranski preizkušnji) in preskakovanju ovir. V slednjem si je Nina Pangeršič letos s konjem Chamberlainom prijahala četrto mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala mladih jahačev. Finale je bil sicer v Salzburgu, da gre za vrhunsko tekmovalko, priča tudi dejstvo, da je pri 24 letih že šestkratna slovenska prvakinja. Štirikrat si je državno krono priskočila pri mlajših članih, po enkrat pri mladincih in mlajših mladincih. »Že od nekdaj imam rada konje. Odkar pomnim, vem, da sem se vedno igrala z njimi. Ko sem še živela v bližini Ljutomera, sem vedno obiskovala bližnji konjeniški klub. Ko sem se kot šestletnica udeleževala taborov, sem v šoli jahanja začela tudi jahati. Zaljubila sem se v to, pri desetih letih sem denimo dobila prvega konja, pri enajstih sem šla na svoje prvo tekmovanje. Nato se je vse začelo razvijati v profesionalno smer tega športa,« pravi članica Konjeniškega kluba Suprinn iz Šentjurja, natančneje Cerovca. »Doma vadim in imam dokaj dobre razmere, edino, kar še ni urejeno, je pokrita jahalnica. Pozimi, ko zamrzne, ne moremo trenirati v polnem obsegu, a imam izhodišče, da sem lahko konkurenčna drugim svetovnim jahačem. Pozimi gremo na turnirje, pogosto za dva tedna odidemo v slovaški Šamorin ali na Dunaj v Magno Racino. To je povsem dovolj, drugače pa čez zimo damo konjem tudi nekaj počitka,« je pojasnila. »Četrto mesto v svetovnem pokalu mladih jahačev mi pomeni korak naprej, stopničko višje in nadgradnjo samega sebe. Glede ravni jahanja in razmišljanja samemu sebi dokažeš, da zmoreš. Vidiš, da se lahko kosaš, tako sam kot tudi tvoj konj, z vrstniki jahači, ki so stalen del deseterice najboljših. Nato je vse lažje. Nadgrajuješ se, prestopiš tudi meje v svoji glavi, greš višje. Vidiš svoje prednosti, kaj si naredil bolje od drugih.«

Navdušena tudi nad dresuro

Sicer pa, kako ocenjuje položaj konjeniškega športa v Sloveniji? »Finance igrajo veliko vlogo pri vsem, odvisno tudi od tega, na kateri ravni se ubadaš s tem. Se pravi na mednarodni ravni, ta je spet dražja, tudi drugačna kakovost konj je. A menim, da lahko z delom in s pravim menedžmentom veliko dosežeš. To je ključnega pomena,« opozori Nina Pangeršič. Pri preskakovanju ovir ni vse odvisno le od jahača, v sožitju med človekom in najboljšim štirinožnim prijateljem tudi konj potrebuje pravo sočutno, toplo besedo. In kako naša šampionka ocenjuje Chamberlaina?


»Je zelo občutljiv konj, z njim je treba delati predvsem premišljeno. Veliko prepletenosti je pri konju z zmagovalno miselnostjo, da vsakič, ko stopi v tekmovalni prostor, da sto odstotkov iz sebe. Je delikaten pri tem, da ga lahko zdrami že najmanjša napaka, postane živčen in hiti. Potrebuješ veliko harmonije z njim, mehkobe in občutka. A za svojega jahača bi storil vse, zares si želi zmagati, značajsko je zares ... In zelo voljen je za delo, vsak dan,« pravi državna prvakinja, katere trener je Primož Rifelj. »Pri konjeniškem športu me je navdušila tudi dresura. Ko sem bila mlajša, sem jo denimo prek televizije gledala z olimpijskih iger v Pekingu leta 2008. Takrat sem si rekla, kako lepo plešejo ti konji, a ko sem trenirala, sem bila večinoma z jahači, ki so tekmovali v preskakovanju ovir. Vedno sem imela rada vse konjeniške discipline, verjamem, da moramo poznati osnove vsega,« je pripomnila tekmovalka, ki se udejanja tudi z vzrejo športnih konj.