Koš optimizma za pot v Cortino
Padel je zastor nad 24. zimskimi olimpijskimi igrami in v športu je že tako, da so spomini lepi, a že so na vrsti novi tekmovalni cilji. Ne nazadnje te sezone niti na snegu niti na ledu še zdaleč ni konec, v Sloveniji bosta še tradicionalna spektakla, pokal Vitranc (12. in 13. marca) s srebrnim ter Planica (od 24. do 27. marca) z našimi junaki skakalnice v Zhangjiakouju. Po res lepi slovenski beri sedmih kolajn in še nekaterih odmevnih dosežkih pa misli uhajajo k naslednjim igram: kako močna bo naša odprava v Cortini 2026?
Tako kot zdaj v Pekingu bo v Milanu, mestu mode, slovite operne hiše in dveh velikih nogometnih klubov tekmovalni del na ledenih ploskvah. In sanjsko bi bilo, ko bi se na prestižni hokejski turnir vrnili tudi naši risi, ki jih po odmevnih nastopih v Sočiju in Pjongčangu tokrat med izbrano družbo ni bilo. Realno – Milano bi bil zadnja olimpijska postaja za Anžeta Kopitarja, Žigo Jegliča, Roka Tičarja, Blaža Gregorca itn. Naslednikov te ravni, žal, v slovenskem hokeju ni na obzorju.
In sneg? Tu je zgodba bolj vedra, zlasti v nekaterih panogah. Dogajanje na Kitajskem je potrdilo novi vzpon smučarskih skokov na Slovenskem. Ni naključja, delo je sistematično, naraščajnikov je veliko. Že Timi Zajc pri 21 letih tekmuje s številnimi izkušnjami, na nasprotni strani športnik izjemnega kova Peter Prevc, tudi že lastnik kristalnega globusa in zdaj že štirih olimpijskih kolajn, nikakor ni za odpis. Če pomislimo, da je Anže Lanišek med Slovenci v sezono najbolje štartal, tudi zmagal, zdaj pa se tu ni mogel prebiti med četverico za moštveno tekmo, je jasno, kako močno interno selekcijo ima naša reprezentanca. In zdaj za povrhu še žensko ekipo. Resda pri dekletih obstaja možnost zgodnejšega slovesa od vrhunskega športa, toda tudi tu je delo zastavljeno temeljito in načrtno.
Skrbi med alpinci
Na alpskih strminah je največ (dolgoročnega) optimizma v ženskih tehničnih disciplinah – Ana Bucik, Meta Hrovat in Andreja Slokar se iz različnih razlogov v Italiji počutijo kot doma, nikakor ne bi presenečalo, če bi v Cortini d'Ampezzo zablestele. Več je zaskrbljenosti glede moške zasedbe, pri kateri je Žan Kranjec sijajen smučar, a za njim na tej ravni zdaj dolgo ni nikogar. Upanje bi lahko ponudila smukaška vrnitev celjskega bliska Martina Čatra, tu je imel smolo z okužbo.
Deskarji so se tretjič zapored z olimpijskih iger vrnili vsaj z eno kolajno, tokrat so osvojili dve, celo bolj kot srebrna Tima Mastnaka je odmevala bronasta povratnice Glorije Kotnik. Livigno, tik ob meji s Švico, bi lahko spet ponudil kakšno lepo zgodbo za slovensko deskanje. V smučarskem teku bo pod drobnogledom Anamarija Lampič, ki glede na pričakovanja svoje naloge v Pekingu ni opravila dobro, biatlonska realnost iz sedanjega zornega kota prinaša vse drugo kot optimizem. Se bo Jakov Fak še lahko vrnil v stare tirnice, kje je izgubljeni ženski biatlon, bosta Lovro Planko in Alex Cisar tudi v absolutni konkurenci opozorila nase kot med mladinci?
