Košarkarska kri dinastije Daneu

»Rad hodim na košarkarske tekme, to je ena mojih redkih zabav, je pa prijetna. Zdaj še raje pridem v Stožice, ker v Cedeviti Olimpiji igra moj vnuk Žiga,« navdušeno pove legendarni as, Mariborčan po rodu, Ivo Daneu. Še vedno je vitalen, iskriv in hudomušen, 87 let je dopolnil letos 6. oktobra.

Za reprezentanco Jugoslavije je kot njen dolgoletni kapetan zbral rekordnih 209 nastopov in leta 1970 doma v Ljubljani postal svetovni prvak, ima tudi olimpijsko srebro iz leta 1968. Po očetovi poti je šel sin Jaka, danes pa se spet govori o Daneuih. Žiga, Jakov mlajši sin in Ivov vnuk, je član Cedevite Olimpije, za nadaljevanje dinastije v dresu ŽDK Ježica skrbi Ivova vnukinja Brina.

Geni

»Niti pri Jaki niti pri Žigi nisem nikoli interveniral v klubu, kjer sta igrala. A sem bil vesel, ko mi je Žiga povedal, da se seli v Olimpijo. Sem mu pa rekel, da bo tu tudi dosti na klopi sedel, a je dejal, da je zadovoljen s tem, da se vrača. Če je Žiga vesel, sem tudi jaz,« Ivo ne skriva veselja, da se je danes 22-letni vnuk Žiga, meri 211 centimetrov, po igranju v Iliriji in Kansaiu Heliosu vrnil v Ljubljano v Cedevito Olimpijo. Kri ni voda, jabolko ne pade daleč od drevesa. Geni so geni. »Vidim, da Žiga ima nekaj genov po očetu in mami Urši, ki je tudi igrala košarko (pod dekliškim priimkom Žen je 19-krat igrala za članice Slovenije, op. a.). Pa nekaj genov morda po babici Katji, ki je bila prav tako košarkarica, tudi trikratna reprezentantka Jugoslavije. Malce, najmanj od vseh, pa ima po meni. Morda je po meni podedoval, da je vztrajen, da rad trenira,« Ivo razmišlja o tem, kdo je kaj Žigi dal oziroma kaj je »podedoval«.

Dedek je ponosen na vnukovo športno kariero. FOTO: KK Cedevita Olimpija

Ivo rad podeli kak nasvet in modrost. »Vsak je sam, vsak mora sam trenirati in se boriti. Saj je lepo, če imaš dedija in očeta. Dosti nasvetov mu ne dajem, pustim ga pri miru, kot sem pustil Jako. Pa naj ne pozabi na izmet čez prste, ne pa da imaš prstne blazinice za denar šteti. Ključna je glava, da z njo misliš,« še poznavalsko pristavi Ivo. V zakonu z ženo Katjo, prihodnje leto aprila bosta slavila 60-letnico tega, sta se jima rodila sinova Klemen in Jaka. Prvorojenec Klemen, ki je magister mednarodnih financ, je bil nadarjen plavalec, Jaka, nekoč uspešen košarkar in slovenski reprezentant, se je po koncu kariere zapisal svoji srednješolski ljubezni – računalništvu –, danes si s tem služi kruh.

»Šli smo pred šolo in igrali, tega danes ni več. Sprva smo igrali nogomet, kar je bilo dobro za razvoj nog, da dobiš občutek. Košarka je za osemletnega fanta zahtevna, ne more uloviti žoge. Pri nogometu je drugače – žogo lahko dobro brcne tudi otrok. Ob sobotah ob 17. uri smo gledali prenos košarke na televiziji, potem pa šli zvečer še na tekmo v Halo Tivoli. Rad sem hodil na tekme, rad sem gledal košarko. Z očetom sem hodil tudi na njegove veteranske treninge, takrat smo se s fanti iz bloka skrivali po vsem Tivoliju,« se Jaka spominja svojega otroštva pod košem in pred golom. Jaka je začel pri Slovanu, kjer ga je treniral žal pokojni trener Vojko Herksel, po pol leta pa se je že selil k Olimpiji. »Ker je bil to moj klub,« hitro pripomni Ivo. Daneu je igral za Smelt Olimpijo, poljski Czarni Słupsk in Geoplin Slovan, za Slovenijo na štirih evropskih prvenstvih. »Kariera je bila lepa, žal pa se je prehitro končala, pri 29 letih. Poškodba hrbta je bila kriva za to. Zmago Sagadin, trener Olimpije, in direktor Olimpije Rado Lorbek sta hotela, da podpišem pogodbo, a sem priznal, da sem poškodovan,« pravi Jaka.

Brina Daneu je tudi zelo obetavna košarkarica. FOTO: ŽKD Ježica

Vmes se je pogovoru z Ivom in Jako pridružil še Žiga, ki je ravno končal trening. »Njegovo partizansko ime je Čupko,« dedi Ivo ob pogledu na Žigovo frizuro pove, kako ga kličejo. Žiga je eden od treh otrok, ki so se rodili Jaki in njegovi partnerici Urši. »Jure je pred tremi leti končal kariero, uspešno končuje okoljevarstveno visoko šolo, danes kot študent že dela na ministrstvu, fejst fant je,« dedi Ivo pohvali najstarejšega, 24-letnega Jureta. Žiga je star 22 let, v mlajših selekcijah ŽKD Ježica igra še Brina Daneu, rojena leta 2009.

Žiga se je s košarko začel ukvarjati v osnovni šoli, na OKŠ Ledina, potem pa skupaj z Robertom Jurkovićem (soigralca sta bila tudi njuna očeta Jaka in Ivica) prišel k Olimpiji, vmes je še plaval, a se je odločil za košarko. Kako težko oziroma lahko je nositi priimek Daneu, pobaramo Jako in Žigo. »Morda bo Žiga povedal podobno: verjetno se drugi bolj s tem obremenjujejo, kot se mi,« je dejal Jaka, Žiga pa je na to temo dodal: »V preteklosti sem si s tem kar precej belil glavo, zdaj pa je iz leta v leto tega manj. Sem pa ponosen, da nosim ta priimek. Poseben občutek je, ko vidim v dvorani Stožice na stropu dres dedija. Ko sem odraščal, so mi drugi povedali o karieri mojega dedka in očeta; mame niso omenjali, ker ni bila tako znana. A tisti, ki so jo videli igrati, povedo, da je bila vrhunska košarkarica.«

Grozljivi padec

Dedi Ivo si želi, da bi v letu 2025 pogosteje na delu videl vnukinjo Brino. »A kaj ko ima tekme, ko sem pri maši. Naj to takoj razrešim in povem, kaj so moje maše. Tako mojim desetim sosedam v bloku, vse so že vdove, opišem druženja ob sobotah na ljubljanski tržnici in ob nedeljah Pr' Krač, tam je nastal Demos, pa še bolj sem bil vesel, da je tam tudi razpadel,« pove Ivo.

Žiga Daneu se trudi, da si izbori minute v Cedeviti OIimpiji. Jeseni pa je dobil vidno vlogo v članski reprezentanci in ji pomagal do uvrstitve na evropsko prvenstvo. FOTO: Liga ABA

Brino pohvali tudi oče Jaka, ki redno hodi na tekme mlajših selekcij, članskih tekem Žige pa ne gleda, raje ostane doma. Je pa vsem v družini zastal dih ob tekmi prvega kola Lige ABA; Cedevita Olimpija je izgubila v Beogradu proti FMP, Žiga pa je na koncu tekme nesrečno padel in obležal ... »Joj, ne govorite, prosim, o tem. Vso noč nisem spal. Tekmo sem si ogledal na telefonu, bil pa sem na Lošinju. Me je pa zjutraj ob 6. uri poklical direktor kluba Davor Užbinec in dejal, da se je Žiga po 25 minutah zbudil in normalno govori,« se Ivo Daneu spominja te septembrske nedelje. »Slabo smo spali,« priznava oče Jaka.

Družina se trudi, da se večkrat zbere. Ivo verjame, da jim uspe do konca veselega decembra. »Košarka ni osrednja tema, ko smo skupaj,« pristavi Žiga. Najraje skupaj zavijejo na kosilo v Gostilno Čad: izvrstni čevapi in slastne palačinke so tisto, kar prevaga.

»V Cedeviti Olimpiji si želim izboriti svoje minute in živeti od košarke. Rad bi končal maturo in naredil vozniški izpit,« Žiga razkrije smele načrte za leto 2025. Podobne želje ima tudi oče Jaka, piko na i vsemu pa postavi Ivo Daneu. »Želim si le, da bi bila dinastija Daneu zdrava. Pa da bi midva z ženo še par let živela in spremljala, kako se razvijata Žiga in Brina.«