Kot bi bil pri Realu ali Bayernu
Peter Pen v teh dneh na tirolskem ledeniku začenja zgodbo pri Avstrijcih. Na začetku mu je pomagala Anja Šešum, zdaj ima veliko svojega dela.
Odpri galerijo
Po šestih letih dela s slovensko reprezentanco Peter Pen zdaj vodi avstrijsko žensko ekipo v hitrih disciplinah. FOTO: Roman Šipić
Ko spremljevalcem utripa v alpskem smučanju kdo omeni Sölden pod ledenikom Rettenbach na Tirolskem, v hipu pomislijo na oktobrski uvod sezone v svetovnem pokalu. Za Petra Pena, zdaj trenerja avstrijskih reprezentantk v hitrih disciplinah, pa je drugače. Že poldrugi teden je prav v tem kraju s svojo novo ekipo, kjer skupaj z rdeče-belo-rdečim taborom kuje ambiciozne načrte o napadu na vrh. Slednji je bil za avstrijsko alpsko smučanje vedno samoumeven.
Ni namreč dežele, ki bi toliko znanja, energije in sredstev vlagala v tekmovalni pogon te športne panoge, kajpak gre tudi za izjemno sožitje s turizmom kot silno močno gospodarsko vejo. Ne nazadnje je to prav pred dnevi bolj kot kdor koli razkrival Marcel Hirscher, nepozabni šampion belih strmin, v vlogi moderatorja oddaje na javni TV o naravnih lepotah in znamenitostih svoje domovine.
Toda ko se je prav ta lastnik kar osmih kristalnih lovorik za skupno zmagoslavje v sezoni pred dobrim letom upokojil, je tudi na tako bogati avstrijski smučarski sceni nastala vrzel. »Vidite, tako je to, ko ni več v smučini Hirscherja, potem tudi reprezentanca s tako široko bazo in izjemno tradicijo ne more kar čez noč nizati novih serijskih zmag,« nam je, ko smo ga poklicali na Tirolsko, dejal Mariborčan. Po zdaj že lepi trenerski poti, dolgi 16 let, pri hrvaški in nato slovenski reprezentanci, se je znašel pred izjemno nalogo – kot da bi se slovenski nogometni strateg usedel na vročo klop v Barceloni, Madridu, Münchnu ali Liverpoolu ...
»Res pa je, da smo pri treningu že zelo zgodnji – začenjamo ob 5. uri zjutraj, na snegu smo do devetih. Preprosto si ne upamo pozneje tvegati, ker v primeru toplejšega vala razmere niso več primerne za vadbo,« pravi trener iz ambiciozne reprezentance, pri kateri je tudi Anja Šešum, nekoč članica štaba ekipe dvakratne svetovne prvakinje Ilke Štuhec. »Z Anjo nimava prav veliko stika, na začetku sva se pogovorila, povedala mi je nekaj o značilnostih dela, saj so za njo tukaj že izkušnje iz prejšnje sezone, je pa sploh pri avstrijski reprezentanci tako, da je vsak usmerjen k svojim nalogam, teh je res precej,« nam je še dejal trener, ki je navdušen nad zagnanostjo mlade Nine Ortlieb, ob Stephanie Venier in Nicole Schmidhofer najboljše avstrijske smukačice v zadnji zimi.
Pri slovenski reprezentanci je Pen doživljal lepe trenutke, res pa v zadnjih dveh sezonah ni bilo želenih dosežkov: »Toda ko se zdaj ozrem, tudi nazadnje ni bilo tragedije. Res pa je, da ker Boštjan Kline, ki je nekoč tudi zmagal (Kvitfjell 2017, o. p.), ni bil več pri vrhu, je v javnosti pri priči zbledela podoba našega moštva. Ob tem marsikdo pozablja, da smo imeli pred lanskim finalom svetovnega pokala v Andori tri kandidate med 30 le v hitrih disciplinah. Toda o vsem tem zdaj ne razmišljam več.« In to tudi ne bi bilo smiselno, saj je vstopil skozi vrata ekipe, v kateri prav pretiranega časa za črne misli ni. Vsak gleda svoj prag. Vsak se bori zase. Kajti selekcija v deželi, kjer je alpsko smučanje način življenja, je neizprosna.
Ni namreč dežele, ki bi toliko znanja, energije in sredstev vlagala v tekmovalni pogon te športne panoge, kajpak gre tudi za izjemno sožitje s turizmom kot silno močno gospodarsko vejo. Ne nazadnje je to prav pred dnevi bolj kot kdor koli razkrival Marcel Hirscher, nepozabni šampion belih strmin, v vlogi moderatorja oddaje na javni TV o naravnih lepotah in znamenitostih svoje domovine.
Toda ko se je prav ta lastnik kar osmih kristalnih lovorik za skupno zmagoslavje v sezoni pred dobrim letom upokojil, je tudi na tako bogati avstrijski smučarski sceni nastala vrzel. »Vidite, tako je to, ko ni več v smučini Hirscherja, potem tudi reprezentanca s tako široko bazo in izjemno tradicijo ne more kar čez noč nizati novih serijskih zmag,« nam je, ko smo ga poklicali na Tirolsko, dejal Mariborčan. Po zdaj že lepi trenerski poti, dolgi 16 let, pri hrvaški in nato slovenski reprezentanci, se je znašel pred izjemno nalogo – kot da bi se slovenski nogometni strateg usedel na vročo klop v Barceloni, Madridu, Münchnu ali Liverpoolu ...
Ni bilo tragedije
»Res pa je, da smo pri treningu že zelo zgodnji – začenjamo ob 5. uri zjutraj, na snegu smo do devetih. Preprosto si ne upamo pozneje tvegati, ker v primeru toplejšega vala razmere niso več primerne za vadbo,« pravi trener iz ambiciozne reprezentance, pri kateri je tudi Anja Šešum, nekoč članica štaba ekipe dvakratne svetovne prvakinje Ilke Štuhec. »Z Anjo nimava prav veliko stika, na začetku sva se pogovorila, povedala mi je nekaj o značilnostih dela, saj so za njo tukaj že izkušnje iz prejšnje sezone, je pa sploh pri avstrijski reprezentanci tako, da je vsak usmerjen k svojim nalogam, teh je res precej,« nam je še dejal trener, ki je navdušen nad zagnanostjo mlade Nine Ortlieb, ob Stephanie Venier in Nicole Schmidhofer najboljše avstrijske smukačice v zadnji zimi.
Pri slovenski reprezentanci je Pen doživljal lepe trenutke, res pa v zadnjih dveh sezonah ni bilo želenih dosežkov: »Toda ko se zdaj ozrem, tudi nazadnje ni bilo tragedije. Res pa je, da ker Boštjan Kline, ki je nekoč tudi zmagal (Kvitfjell 2017, o. p.), ni bil več pri vrhu, je v javnosti pri priči zbledela podoba našega moštva. Ob tem marsikdo pozablja, da smo imeli pred lanskim finalom svetovnega pokala v Andori tri kandidate med 30 le v hitrih disciplinah. Toda o vsem tem zdaj ne razmišljam več.« In to tudi ne bi bilo smiselno, saj je vstopil skozi vrata ekipe, v kateri prav pretiranega časa za črne misli ni. Vsak gleda svoj prag. Vsak se bori zase. Kajti selekcija v deželi, kjer je alpsko smučanje način življenja, je neizprosna.
