NHL
Kralj že pri številki 1000
Izjemen mejnik slovenskega hokejista Anžeta Kopitarja v rednem delu NHL. Gorenjski as že trinajst let blesti v moštvu iz Los Angelesa.
Odpri galerijo
Anže Kopitar FOTO: Uroš Hočevar
LJUBLJANA – Slovenska hokejska zgodovina je pisana. Manj bogata od tiste v Kanadi, na Češkem ali denimo v nordijskem svetu, a vseeno ji pripada vidno mesto v življenjepisu našega športa. Najvidnejši predstavnik slovenskih mojstrov z ledenih ploskev je nedvomno Anže Kopitar. Že 13 let blesti v najmočnejšem klubskem hokejskem tekmovanju na svetu, pri moštvu Los Angeles Kings je davi dočakal že svojo 1000. tekmo v rednem delu sezone. Ob tem jih je zbral 79 v končnici.
Kot številni slovenski hokejisti tudi ta slavljenec prihaja iz jeseniške hokejske šole, a v primerjavi s spoštovanja vrednimi predhodniki, državnimi reprezentanti in tudi pionirji te športne panoge pri nas je z odhodom v NHL poskrbel za nov mejnik. In četudi je bil v tistih jesenskih dneh leta 2006 še novinec, prišel pa je v okolje, kjer hokej še zdaleč ne ohranja takšne prepoznavnosti kot v Montrealu, Detroitu ali Torontu, je zelo hitro opozoril nase. Kot otrok je sanjal, da bi se nekoč preizkusil v sloviti NHL, z babico, profesorico angleščine, je radovedno spoznaval omenjeni jezik, saj ga je želel obvladati, ko bi nekoč zares pridrsal na severnoameriški led.
»Ko sem še igral hokej v Sloveniji, sem si mislil, kako lepo bi bilo nekoč nastopiti med ameriško-kanadsko elito. Če pa se zdaj ozrem h karieri v NHL in spoznanju, da sem tu dočakal ta novi jubilej, pomislim, da je to že prav poseben dosežek,« je v številnih pogovorih s severnoameriškimi novinarji v zadnjih dneh poudaril prvi Slovenec, ki je zares zablestel v tem izjemno cenjenem tekmovanju, obenem je tudi kapetan moštva.
Poznavalci hokejske igre v Los Angelesu že dolgo nizajo hvalospeve o športniku, ki jih navdušuje tako na ledu kot ob njem. Njegovo vedenje, odnos do soigralcev in v vsem natrpanem urniku tudi prijaznost do okolice so marsikomu vzor. Zvezdništvo mu je bilo bolj kot ne tuje, vedno se je trudil ostati preprost. Tudi ko je stopil v slačilnico reprezentančnih risov ali ko je bil na nepozabnem turnirju v Soči v olimpijski vasi sostanovalec Žige Pavlina.
»Tukaj je naš kapetan Tomaž Razingar, zato ima on prvo besedo pri moštvu,« nam je dejal med najodmevnejšim dosežkom slovenskega hokeja na mednarodni sceni, uvrstitvi v četrtfinale OI, ni bilo igralca ali člana strokovno-tehničnega štaba, ki ne bi poudaril njegovega izjemnega občutka za moštvenega duha. Zdaj je pred njim še zadnji teden sezone v Severni Ameriki.
Davi je tako proti Calgaryju dočakal izjemni mejnik 1000 nastopov, nikakor ni nemogoče, da bi se lahko po številu tekem v rednem delu prebil prav na vrh klubske zgodovine. Pred njim so še Dustin Brown (1113 tekem), Dave Taylor (1111) in Luc Robitaille (1077). Če ne bo zapletov ali nepredvidenih okoliščin, bo do konca kariere ostal v črno-belem dresu Kraljev iz Los Angelesa.
Z njimi se je veselil edinih dveh Stanleyjevih pokalov v klubski zgodovini, kot kapetan uživa izjemno spoštovanje v slačilnici, pisarnah, na tribunah in tudi med tekmeci. »Ne vem, ampak zdi se mi, da bo igral, dokler bo lahko. Res uživa v tem, kar počne. Četudi so za njim izjemni napori v odgovorni vlogi srednjega napadalca, po tekmi sploh ni videti utrujen,« razmišlja dolgoletni soigralec, sicer odličen vratar Jonathan Quick.
Anže Kopitar FOTO: Uroš Hočevar
Kot številni slovenski hokejisti tudi ta slavljenec prihaja iz jeseniške hokejske šole, a v primerjavi s spoštovanja vrednimi predhodniki, državnimi reprezentanti in tudi pionirji te športne panoge pri nas je z odhodom v NHL poskrbel za nov mejnik. In četudi je bil v tistih jesenskih dneh leta 2006 še novinec, prišel pa je v okolje, kjer hokej še zdaleč ne ohranja takšne prepoznavnosti kot v Montrealu, Detroitu ali Torontu, je zelo hitro opozoril nase. Kot otrok je sanjal, da bi se nekoč preizkusil v sloviti NHL, z babico, profesorico angleščine, je radovedno spoznaval omenjeni jezik, saj ga je želel obvladati, ko bi nekoč zares pridrsal na severnoameriški led.
»Ko sem še igral hokej v Sloveniji, sem si mislil, kako lepo bi bilo nekoč nastopiti med ameriško-kanadsko elito. Če pa se zdaj ozrem h karieri v NHL in spoznanju, da sem tu dočakal ta novi jubilej, pomislim, da je to že prav poseben dosežek,« je v številnih pogovorih s severnoameriškimi novinarji v zadnjih dneh poudaril prvi Slovenec, ki je zares zablestel v tem izjemno cenjenem tekmovanju, obenem je tudi kapetan moštva.
Poznavalci hokejske igre v Los Angelesu že dolgo nizajo hvalospeve o športniku, ki jih navdušuje tako na ledu kot ob njem. Njegovo vedenje, odnos do soigralcev in v vsem natrpanem urniku tudi prijaznost do okolice so marsikomu vzor. Zvezdništvo mu je bilo bolj kot ne tuje, vedno se je trudil ostati preprost. Tudi ko je stopil v slačilnico reprezentančnih risov ali ko je bil na nepozabnem turnirju v Soči v olimpijski vasi sostanovalec Žige Pavlina.
»Tukaj je naš kapetan Tomaž Razingar, zato ima on prvo besedo pri moštvu,« nam je dejal med najodmevnejšim dosežkom slovenskega hokeja na mednarodni sceni, uvrstitvi v četrtfinale OI, ni bilo igralca ali člana strokovno-tehničnega štaba, ki ne bi poudaril njegovega izjemnega občutka za moštvenega duha. Zdaj je pred njim še zadnji teden sezone v Severni Ameriki.
Davi je tako proti Calgaryju dočakal izjemni mejnik 1000 nastopov, nikakor ni nemogoče, da bi se lahko po številu tekem v rednem delu prebil prav na vrh klubske zgodovine. Pred njim so še Dustin Brown (1113 tekem), Dave Taylor (1111) in Luc Robitaille (1077). Če ne bo zapletov ali nepredvidenih okoliščin, bo do konca kariere ostal v črno-belem dresu Kraljev iz Los Angelesa.
Z njimi se je veselil edinih dveh Stanleyjevih pokalov v klubski zgodovini, kot kapetan uživa izjemno spoštovanje v slačilnici, pisarnah, na tribunah in tudi med tekmeci. »Ne vem, ampak zdi se mi, da bo igral, dokler bo lahko. Res uživa v tem, kar počne. Četudi so za njim izjemni napori v odgovorni vlogi srednjega napadalca, po tekmi sploh ni videti utrujen,« razmišlja dolgoletni soigralec, sicer odličen vratar Jonathan Quick.
