Kristjan Čeh: Večji pomen ima svetovni rekord
Kraljica športov je le kraljica športov. In če športni podanik modrokrvni visokosti v enem letu z velikih tekmovanj prinese zlato in srebrno odličje, potem je ta zares pogumen vitez. In takšen je Kristjan Čeh. Najprej je 19. julija na svetovnem prvenstvu v Eugenu disk zalučal na 71,13 m in z rekordom prvenstev prigrabil zlato, 19. avgusta je v Münchnu na evropskem prvenstvu z 68,28 žlahtnemu izkupičku pridodal še srebro.
Orjak iz Podvincev pri Ptuju se bo z velikim veseljem spominjal tudi letošnjega 21. maja v Birminghamu. Takrat je na mitingu diamantne lige atletsko orodje vrgel do 71,27 m, popravil svoj državni rekord in postavil deseti izid vseh časov. Ko smo že pri diamantni ligi, Čeh je vso letošnjo sezono teh tekmovanj ostal nepremagan in zato so mu v roke predali tudi diamantni pokal.
»Z veseljem sem v medijih spremljal, kaj drugi pričakujejo od mene, pisalo se je o odličjih. Sam pa sem vedel, kaj moram postoriti, in to sem tudi naredil. Ni pa mi v krvi, da bi napovedoval kolajne,« je tekmovalno leto 2022 tudi s strani športne javnosti ponazoril 206 cm visoki mladenič.
»Star sem komaj 23 let, čaka me še deset ali več let kariere. Vmes bo še veliko olimpijskih iger, svetovnih in evropskih prvenstev. Pomembne so kolajne, vsekakor, zadovoljen sem, da sem svetovni prvak, a zame ima večji pomen svetovni rekord. Ta ostane za dlje zapisan v zgodovino, v metu diska je, recimo, najstarejši,« razmišlja prvi na svetu in starocelinski podprvak. Svetovni rekord je sicer lučaj 74,08 m Nemca Jürgna Schulta iz Neubrandenburga 6. junija 1986. Kristjan Čeh je že legenda, s svetovnim rekordom pa bi postal nesmrten.
Kalorij ne šteje
»Kolajne v moji glavi niso cilj. Ko pridem na tekmovanje, se želim dobro počutiti, to je prvo, in želim imeti dobro tehniko. Če jo imam, pride tudi dober met. Merim seveda čim višje, a glavni cilj je dobra tehnika,« svojo formulo stalnico za dolge mete navrže slovenski diskobolos. Njegov trener pa je estonska legenda v metu diska Gerd Kanter, olimpijski zmagovalec iz Pekinga leta 2008, leto prej je v Osaki postal svetovni prvak. »Kanterjev pristop je drugačen in, priznam, tudi boljši, kot sem ga bil vajen. Poudarek daje učenju tehničnega modela, tudi načrt treningov je bolje zastavljen in napisan. Je tudi bolj zabaven, ni tako monotono, kot je bilo prej,« pojasni slovenski zvezdnik.
Zlato-srebrni šampion pa mora za doseganje odličij tudi kaj konkretnega pojesti. »Kalorij ne štejem, jem, kolikor mi pač prija in kar mi diši. Nimam kakšne določene prehrane, ki bi jo moral zaužiti. Prehrambne dodatke pa, se pravi proteine, vitamine. Za zajtrk pojem pet jajc na oko, če so na jedilniku palačinke, je številka, tistih navadnih, tankih, med 10 in 15. Za kosilo so na vrsti piščančje meso, krompir ali riž in solata. Za večerjo si privoščim sendvič, morebiti še kakšno meso,« omeni. Saj tudi pravijo, da prazna vreča ne stoji pokonci, še manj pa, da dva kilograma težko atletsko orodje vrže daleč proti obzorju.
