Kristjanu Čehu zdaj manjkajo le še ene stopničke

Ko je nekaj minut pred polnočjo v petek pred olimpijskim štadionom zaigrala Zdravljica, se je Kristjanu Čehu na zmagovalnem odru na obrazu zarisal ponosen nasmešek. Po slabšem začetku sezone in menjavi trenerja se je naposlušal kritik, v Rimu jim je odgovoril v slogu največjih – z dominantno predstavo, s tremi najboljšimi meti na tekmi in z zlatim odličjem, čistim kot solza. »Slišal sem, da sem postal prvi slovenski moški evropski prvak, to se sliši res dobro,« je bil Čeh v pogovoru s slovenskimi poročevalci nasmejan v mešani coni. Za »čago na polno«, kot pravi, bo čas, ko bo za njim še glavni izziv sezone pod olimpijskimi krogi v Parizu.

Čeh se v dneh pred začetkom evropskega prvenstva ni mogel povsem izogniti črvu dvoma, a je pod vročim italijanskim soncem hitro začutil, da se pripravlja nekaj posebnega. »Pred tekmo sem bil zelo živčen in to je dobro, če si živčen, potem veš, da je na kocki veliko in daš vse od sebe. Najhujše so tekme, ko ne čutiš ničesar, tokrat pa sem bil živčen kot še nikoli,« je evropski prvak opisal, kako so minevale dolge ure in minute od dopoldanskih kvalifikacij do večernega vrhunca.

V finalu je šlo vse kot po maslu, od prvega meta prek 66 metrov do šampionskih 68,08 m, ki so mu prinesli zlato odličje. Kot bi želel razbliniti vsak dvom o čistosti zmage je dodal še drugi in tretji najboljši met tekme. »Bil sem pripravljen na mete prek 70 metrov, a se mi nekako ni vse sestavilo, nisem začutil tistega klika, vendar ga očitno niso niti drugi. Tehnično sem z izvedbo lahko zadovoljen, za mano je dobro opravljena tekma,« je pojasnil prvak stare celine.

Naslovu svetovnega prvaka iz Eugena 2022 je dodal še evropski naslov v Rimu. »Res je, en naslov mi še manjka v tej zbirki. Ničesar nočem napovedovati, seveda pa je kolajna v Parizu moj glavni cilj. Za to delam, za to treniram in temu bo vse posvečeno tudi v naslednjih dveh mesecih. To zlato odličje mi bo dalo veliko zagona za naslednje treninge. Najprej bom nekaj dni preživel v domovini, nato se bom vrnil v Estonijo, kjer bom začel priprave na olimpijske igre. Konec junija se bom znova vrnil v Slovenijo, tekmoval bom na državnem prvenstvu, doma vedno rad nastopam,« je načrte za prihodnje tedne razgrnil 205 centimetrov visoki Ptujčan.

V Parizu bo, ob Janji Garnbret, glavno slovensko orožje v lovu za olimpijskimi odličji. V Tokiu se mu je kolajna izmuznila iz rok, peto mesto pa pušča veliko prostora za napredek.