ODBOJKA
Kubiakovo vedenje nesprejemljivo
Polfinale odbojkarskega EP med Slovenijo in Poljsko še buri duhove.
Odpri galerijo
Slovenski odbojkarji so se po polfinalni zmagi nad Poljsko s 3:1 veselili že tretje uvrstitve v finale evropskega prvenstva, s tem so si seveda priigrali tudi tretje odličje na starocelinskih prvenstvih. Poljaki so resnično redna slovenska stranka za zmage, na zadnjih štirih EP so v izločilnih bojih prav tolikokrat izgubili s Slovenijo.
A to ni prekletstvo, pravijo poljski strokovnjaki, to so šibke glave naših igralcev. Ko so potisnjeni ob zid, padejo v črno luknjo, psihično ne morejo prenesti nobenega izziva več. Lukasz Kadziewicz, član vrste Poljske, ki je na svetovnem prvenstvu leta 2006 osvojila srebrno odličje, tudi dodaja, da če so bila do zdaj še kakšna razmišljanja, da naj Belgijec Vital Heynen vseeno ostane poljski selektor, po neuspehu na OI se mu je pošteno zamajal stolček, teh zdaj ni več. »Morebiti bi pravi psiholog moral delati s temi fanti, ne pa samoustvarjeni psiholog Heynen,« pravi Kadziewicz.
V polfinalni zmagi Slovenije pa sta izstopali še dve psihološko zelo pomembni zadevi. Prireditelji sklepnega dela EP v Katovicah so namreč v dvorani Spodek, v prevodu leteči krožnik, zgrajena je namreč v obliki vesoljskega plovila, pred tekmo predvajali napačno himno namesto slovenske. Bila je srbska, njeno predvajanje pa je bilo prekinjeno po posredovanju Dejana Vinčića, ki je izstopil iz slovenske vrste, postrojene pred tekmo, po žvižgih navijačev Slovenije in po besednem vskoku uradnega napovedovalca. Poljska provokacija pač, tako kot tista kapetana Michala Kubiaka v četrtem nizu, ko je po svojem napadu in točki, izid je bil 6:6, prešel v pravo besedno ofenzivo v smeri slovenskega kapetana Tineta Urnauta na drugi strani mreže. Kubiak je bil popolnoma izven sebe, norel, Urnaut mu je besedno vračal, videti je skoraj že bilo, da se bo vnel pretep. Kapetan Poljske je s tem podžgal soigralce k boljši igri, kar jim je tudi uspelo. To je po dvoboju priznal tudi Bartosz Kurek: »Če ne bi bilo Kubiaka, bi bili že prej pod tuši v slačilnici po koncu tekme.«
A to ni prekletstvo, pravijo poljski strokovnjaki, to so šibke glave naših igralcev. Ko so potisnjeni ob zid, padejo v črno luknjo, psihično ne morejo prenesti nobenega izziva več. Lukasz Kadziewicz, član vrste Poljske, ki je na svetovnem prvenstvu leta 2006 osvojila srebrno odličje, tudi dodaja, da če so bila do zdaj še kakšna razmišljanja, da naj Belgijec Vital Heynen vseeno ostane poljski selektor, po neuspehu na OI se mu je pošteno zamajal stolček, teh zdaj ni več. »Morebiti bi pravi psiholog moral delati s temi fanti, ne pa samoustvarjeni psiholog Heynen,« pravi Kadziewicz.
V polfinalni zmagi Slovenije pa sta izstopali še dve psihološko zelo pomembni zadevi. Prireditelji sklepnega dela EP v Katovicah so namreč v dvorani Spodek, v prevodu leteči krožnik, zgrajena je namreč v obliki vesoljskega plovila, pred tekmo predvajali napačno himno namesto slovenske. Bila je srbska, njeno predvajanje pa je bilo prekinjeno po posredovanju Dejana Vinčića, ki je izstopil iz slovenske vrste, postrojene pred tekmo, po žvižgih navijačev Slovenije in po besednem vskoku uradnega napovedovalca. Poljska provokacija pač, tako kot tista kapetana Michala Kubiaka v četrtem nizu, ko je po svojem napadu in točki, izid je bil 6:6, prešel v pravo besedno ofenzivo v smeri slovenskega kapetana Tineta Urnauta na drugi strani mreže. Kubiak je bil popolnoma izven sebe, norel, Urnaut mu je besedno vračal, videti je skoraj že bilo, da se bo vnel pretep. Kapetan Poljske je s tem podžgal soigralce k boljši igri, kar jim je tudi uspelo. To je po dvoboju priznal tudi Bartosz Kurek: »Če ne bi bilo Kubiaka, bi bili že prej pod tuši v slačilnici po koncu tekme.«