Lani je prav zaradi Planice sklenil nadaljevati kariero
Švicarski šampion Simon Ammann se vedno znova rad vrača v Slovenijo. Za Slovenske novice je spregovoril tudi o naših skakalcih in svoji prihodnosti.
Odpri galerijo
Ni se še odločil, ali bo nadaljeval športno pot ali ne. FOTO: Reuters
Simon Ammann je na dolgoletni športni poti v smučarskih skokih osvojil tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo. Ima štiri naslove posamičnega olimpijskega prvaka (toliko kot nihče drug), veliki kristalni globus, 23 zmag za svetovni pokal (kakor Peter Prevc), bil je svetovni prvak na veliki skakalnici in v smučarskih poletih, to se je zgodilo pred desetimi leti prav v Planici.
Na letalnico bratov Gorišek ga vežejo lepi spomini, zato se – kot je 38-letni Švicar med drugim razkril v telefonskem pogovoru za časopis, ki ga držite v rokah – vedno rad vrača v Slovenijo.
Na kaj se spomnite najprej, ko vam kdo omeni Planico?
»V še posebno lepem spominu so mi seveda ostali vsi moji dolgi poleti, najprej tisti 233-metrski iz leta 2009, ki tedaj na žalost ni obveljal kot švicarski rekord, ker sem po pristanku z rokami podrsal po snegu. Ali tisti leto pozneje na SP (236,5 m), ko sem bil v zraku že prepričan, da bom izboljšal svetovni rekord. Na koncu mi je zmanjkal poltretji meter. Škoda.«
Kako vam je všeč planiška letalnica?
»Veseli me, da je po prenovi ohranila svoj značaj, saj sem se bal, da ga bo izgubila. Nobenega dvoma ni, da je bila prej zaradi znamenitega zaletišča zahtevnejša, bila je kar legendarna. Kljub novemu profilu je še vedno nekoliko divja, takšno je pač že od nekdaj letenje v Planici. Še zdaj imam, denimo, pred očmi lansko fotografijo Rjojuja Kobajašija, kako visoko leti nad doskočiščem – to je legendarno!«
Švicarski novinarski kolega mi je omenil, da je bila še zlasti lanska Planica zelo pomembna za vas.
»Drži. V prejšnji zimi smo se vsi v ekipi zelo dolgo trudili, da bi začel skakati bolje, pri čemer smo zares veliko pozornosti posvetili izboljšavi sistema, razvoju skakalnih čevljev, Slatnarjevih smuči … Kljub temu dolgo ni delovalo, kot bi si želel, krivulja se je začela končno dvigovati v Skandinaviji, tako da sem nato na finalu v Planici že zelo užival. No, moji tamkajšnji lanski dolgi poleti, še posebno tisti z uradnega treninga (243 m), so slednjič pretehtali, da sem se odločil nadaljevati kariero.«
Izjemno zimo 2009/10, v kateri ste osvojili vse, kar se je osvojiti dalo, ste na koncu prav v Planici kronali z naslovom svetovnega prvaka v smučarskih poletih.
»To je bila res moja sezona. Manjkala je le še pika na i, svetovni rekord, ki sem si ga takrat želel na vsak način izboljšati v Planici. V zadnjem poletu sem šel na vse ali nič, vendar je bil tisti dan kar zahteven. Tekmovalno razsodišče je začelo precej visoko, nakar je bilo zaradi vetra prisiljeno skrajševati nalet. Na koncu je bila startna klop postavljena prenizko, nalet je bil preprosto prekratek in imel sem za drobec prenizko hitrost, da bi lahko vrhunsko formo unovčil še za izboljšavo svetovnega rekorda, s katerim bi bila sezona zares popolna. A je bilo tudi tako prelepo, to je bila edina zmaga, ki sem jo dosegel v poletih.«
Kako gledate na slovenske skoke in skakalce?
»Slovenski skoki pišejo sicer prav posebno zgodbo, njihov razvoj v zadnjem desetletju je izjemen. Planiški center je čudovit, vem pa, da je za vaše skakalce zelo pomembna tudi naprava v Kranju. Na svetu ni prav veliko reprezentanc, ki bi imele na voljo tako dobre razmere za vadbo.«
Kako vam je sicer všeč pri nas?
»V Planici se počutim res dobro, saj na slehernem koraku čutim veliko spoštovanje, ki ga gledalci gojijo do vseh skakalcev in še zlasti nas, starejših. No, o tem bi znal še več povedati Noriaki Kasai. Lani sem se po Planici za en dan odpravil v Ljubljano, bil sem tudi v Kranju in na Bledu. Moram reči, da je bilo zelo lepo. Nisem pa še videl vaše Štajerske, denimo, Maribora in Ljubnega.«
Vas bomo na skakalnicah videli tudi v prihodnji predolimpijski zimi 2020/21?
»O tem še nisem sprejel odločitve. Lahko vam zaupam, da niti v Planici – četudi bi imeli v teh dneh SP v poletih – z 99-odstotno gotovostjo še ne bi znal povedati, ali bom nadaljeval ali ne. Za menoj je težka sezona (v skupni razvrstitvi za svetovni pokal je končal na 35. mestu), med katero sem vse do zadnjega verjel, da se mi bo odprlo, kar pa se ni zgodilo. Kakor koli že, odločil se bom, kot mi bo reklo srce.«
Na letalnico bratov Gorišek ga vežejo lepi spomini, zato se – kot je 38-letni Švicar med drugim razkril v telefonskem pogovoru za časopis, ki ga držite v rokah – vedno rad vrača v Slovenijo.
svetovnem pokalu nanizal Simon Ammann.
Na kaj se spomnite najprej, ko vam kdo omeni Planico?
»V še posebno lepem spominu so mi seveda ostali vsi moji dolgi poleti, najprej tisti 233-metrski iz leta 2009, ki tedaj na žalost ni obveljal kot švicarski rekord, ker sem po pristanku z rokami podrsal po snegu. Ali tisti leto pozneje na SP (236,5 m), ko sem bil v zraku že prepričan, da bom izboljšal svetovni rekord. Na koncu mi je zmanjkal poltretji meter. Škoda.«
Kako vam je všeč planiška letalnica?
»Veseli me, da je po prenovi ohranila svoj značaj, saj sem se bal, da ga bo izgubila. Nobenega dvoma ni, da je bila prej zaradi znamenitega zaletišča zahtevnejša, bila je kar legendarna. Kljub novemu profilu je še vedno nekoliko divja, takšno je pač že od nekdaj letenje v Planici. Še zdaj imam, denimo, pred očmi lansko fotografijo Rjojuja Kobajašija, kako visoko leti nad doskočiščem – to je legendarno!«
Švicarski novinarski kolega mi je omenil, da je bila še zlasti lanska Planica zelo pomembna za vas.
»Drži. V prejšnji zimi smo se vsi v ekipi zelo dolgo trudili, da bi začel skakati bolje, pri čemer smo zares veliko pozornosti posvetili izboljšavi sistema, razvoju skakalnih čevljev, Slatnarjevih smuči … Kljub temu dolgo ni delovalo, kot bi si želel, krivulja se je začela končno dvigovati v Skandinaviji, tako da sem nato na finalu v Planici že zelo užival. No, moji tamkajšnji lanski dolgi poleti, še posebno tisti z uradnega treninga (243 m), so slednjič pretehtali, da sem se odločil nadaljevati kariero.«
Izjemno zimo 2009/10, v kateri ste osvojili vse, kar se je osvojiti dalo, ste na koncu prav v Planici kronali z naslovom svetovnega prvaka v smučarskih poletih.
»To je bila res moja sezona. Manjkala je le še pika na i, svetovni rekord, ki sem si ga takrat želel na vsak način izboljšati v Planici. V zadnjem poletu sem šel na vse ali nič, vendar je bil tisti dan kar zahteven. Tekmovalno razsodišče je začelo precej visoko, nakar je bilo zaradi vetra prisiljeno skrajševati nalet. Na koncu je bila startna klop postavljena prenizko, nalet je bil preprosto prekratek in imel sem za drobec prenizko hitrost, da bi lahko vrhunsko formo unovčil še za izboljšavo svetovnega rekorda, s katerim bi bila sezona zares popolna. A je bilo tudi tako prelepo, to je bila edina zmaga, ki sem jo dosegel v poletih.«
Kako gledate na slovenske skoke in skakalce?
»Slovenski skoki pišejo sicer prav posebno zgodbo, njihov razvoj v zadnjem desetletju je izjemen. Planiški center je čudovit, vem pa, da je za vaše skakalce zelo pomembna tudi naprava v Kranju. Na svetu ni prav veliko reprezentanc, ki bi imele na voljo tako dobre razmere za vadbo.«
Kako vam je sicer všeč pri nas?
»V Planici se počutim res dobro, saj na slehernem koraku čutim veliko spoštovanje, ki ga gledalci gojijo do vseh skakalcev in še zlasti nas, starejših. No, o tem bi znal še več povedati Noriaki Kasai. Lani sem se po Planici za en dan odpravil v Ljubljano, bil sem tudi v Kranju in na Bledu. Moram reči, da je bilo zelo lepo. Nisem pa še videl vaše Štajerske, denimo, Maribora in Ljubnega.«
Vas bomo na skakalnicah videli tudi v prihodnji predolimpijski zimi 2020/21?
»O tem še nisem sprejel odločitve. Lahko vam zaupam, da niti v Planici – četudi bi imeli v teh dneh SP v poletih – z 99-odstotno gotovostjo še ne bi znal povedati, ali bom nadaljeval ali ne. Za menoj je težka sezona (v skupni razvrstitvi za svetovni pokal je končal na 35. mestu), med katero sem vse do zadnjega verjel, da se mi bo odprlo, kar pa se ni zgodilo. Kakor koli že, odločil se bom, kot mi bo reklo srce.«
