Le Olimpiji ne prija narejeno doma

Zadnje prvenstveno dejanje leta je bilo tudi za slovenski klubski nogomet zelo spodbudno. Pripravilo je domala nemogoče: Mura je do zmage v derbiju proti prvaku Celju prišla izključno s slovenskimi igralci. V začetni enajsterici so bili le igralci, vzgojeni v slovenskih klubih in povrhu rezervisti. Prekmurska zasedba je bila res izstopajoča, toda tudi večina drugih klubov ni veliko zaostajala.

V 19. krogu je začetne enajsterice sestavljalo kar 65 odstotkov nogometašev, vzgojenih v slovenskih klubih, 71 od 110. Še za pet odstotkov, na 70, so slovensko podobo dvignili rezervisti: 26 od 37 menjav. Ali gre za naključje, skrbno načrtovan trend ali pa zgolj za posledico pandemije in nižanja stroškov, je še pomenljiva uganka, toda prav gotovo je bilo zasuk k »narejeno v Sloveniji« pričakovati.


Pandemija koronavirusa je hočeš nočeš spremenila politiko klubov, saj je najbolj udarila po prihodkih, zaradi česar so bili v klubih prisiljeni seči po domačih nogometaših. Tako je vselej in povsod, ko pride do obdobja suhih krav, in Slovenija ni izvzeta.
 

Slovenske rezerve za 99 minut

Med klubi, pri katerih je v začetnih enajstericah igralo več tujcev od slovenskih igralcev, je bila v ospredju Olimpija. Prekosila je celo sežanski Tabor, saj je dvoboj proti Gorici začela z osmimi tujci oziroma igralci, ki so bili vzgojeni v tujini. Med njimi je tudi argentinski Slovenec Andres Vombergar. Svojo podobo je krepko polepšala z rezervisti.

Hrvaški trener Dino Skender je vseh pet menjav opravil z domačimi nogometaši – Matic Fink, Miral Samardžić, Adrian Zeljković, Enrik Ostrc, Jan Andrejašič. Res pa je, da je vsem skupaj pripadlo minut za komaj eno tekmo – 99. Maribor je, na primer, tekmo začel in končal z le tremi tujci. Pri Taboru so bili v začetni enajsterici štirje slovenski igralci, pri Kopru pa pet. Toda tudi med trojico najbolj tujih klubov so razlike. Medtem ko je Olimpijina kadrovska politika, ki jo vodi Mladen Rudonja, plačuje pa tuji upravitelj Milan Mandarić, izrazito nenaklonjena slovenskim nogometašem, je pri Sežani razlog povsem preprost: v tako majhnem okolju bi bil pravi čudež, če bi lahko vzgojili toliko igralcev, da bi lahko enakovredno tekmovali v 1. SNL.


Tudi klubski ustroj oziroma plačniki narekujejo večji delež tujih nogometašev, saj Taboru sploh lahko omogočajo konkurenčnost. Brez njih bi bilo vprašljivo, če bi bil dovolj kakovosten celo za drugo ligo. Spodbudno je, da ima Tabor razmeroma kakovostne tujce. Pri Kopru, ki je vselej imel izjemno zaledje v domačih fantih, plačujejo davek na visokoleteče cilje bivšega župana Borisa Popoviča. Ta je sanjal o ligi prvakov, kamor naj bi se Koper uvrstil s pretežno tujimi nogometaši, dosanjal pa je skorajšnji mrk. Posledica tako klavrne kadrovske politike je bila za koprsko nogometno okolje in nogomet na Obali porazna, saj je odšlo na desetine nogometašev iz mlajših kategorij.

Koprčani bodo potrebovali vsaj dve, tri sezone, da bodo lahko resneje računali na igralce iz domačega sicer zelo rodovitnega nabora.