Legenda motoGP

Aprila 2018 je Randy Mamola po desetletjih dirkanja ihtel pred družino in kolegi. Kalifornijec je bil namreč sprejet v Hišo slavnih motoGP kot legenda tega športa. Mamola, štirikratni podprvak v najmočnejšem razredu, je žel uspehe v zlatem obdobju herojev, začetku popularizacije posebnih značajev in TV-prenosov dirk.

Randy je bil 27. dirkač, ki je bil sprejet med legende motoGP, in prvi izmed herojev, ki ni osvojil naziva svetovnega prvaka. To mogoče zveni nenavadno, a bil je eden od najpopularnejših in spektakularnih dirkačev svoje generacije. Bil je tudi zelo proaktiven z dobrodelnimi akcijami. Dirkal je tako za lastno zadovoljstvo kot za občinstvo. Letos bo praznoval 60. rojstni dan. Še vedno je del sveta ​motoGP in s svojo osebnostjo nenehno predstavlja šport, in to trideset let po profesionalni upokojitvi.

Dva tipa legend

"Z družino in prijatelji sem bil v južni Kaliforniji, ko sem ob štirih zjutraj prejel klic iz Španije. Vprašal sem se: 'Kaj za vraga hočejo od mene?' Direktor komunikacij pri Dorni (imetnici komercialnih pravic za motoGP) Ignacio Sagnier mi je povedal, da se je odbor odločil, da mi podeli status legende​ motoGP. Potreboval sem nekaj časa, da sem dojel, za kaj gre. Šel sem nazaj v hišo in sin Dakota je bil že buden. Rekel sem mu: 'No, zdaj zreš v legendo!' On pa je v šali zavil z očmi," je povedal Mamola.
Ko so mu povedali, da bo podelitev potekala v Austinu, se je zavedal, da bo to zanj poseben vikend, a se je izkazalo, da je bil mnogo več. Vsaj zaradi čustev, ki jih je doživljal, pravi Mamola. "Obstajata dva tipa legend: svetovni prvaki in tisti, ki si morajo ta status resnično prislužiti na različne načine," poudarja.



"Moja mama je zbrala 200 strani, polnih fotografij in izrezkov iz časopisov o tem, kako sem obiskoval otroke v bolnišnicah, star sem bil petnajst in šestnajst let. Želel sem pomagati. Vedno sem vedel, da imam v sebi pozitivno energijo. Mogoče je to nekaj posebnega, ne vem. Ne želim zveneti arogantno. Imel sem nekaj sreče in sreče v nesreči. Izgubil sem vse, a se mi je vedno uspelo vrniti. Zdelo se mi je, da imam naravno sposobnost za vse, česar sem se lotil. Tudi za košarko. V prvih štirih letih dirkanja sem osvojil 600 trofej, 400 za prvo mesto. Vzel sem trofeje in naredil trofejno sobo za pohabljene otroke v lokalni bolnišnici," o svoji dobrodelni dejavnosti pravi Randy Mamola.

Otrok kontrakulture

"Rodil sem se leta 1959, torej prihajam iz šestdesetih. Takrat so bili droge, hipijevsko gibanje, motocikli ​harley in Hells Angels. Šlo je za popoln zasuk kulture. Pri dvanajstih letih sem dobil prvi motocikel in takoj sem postal zasvojen. Dve leti pozneje sem bil že tovarniški voznik. Bil sem varovanec Kennyja Robertsa. Tri leta pozneje je Kenny odšel v Evropo, jaz pa sem mu sledil. Wayne Rainey in Eddie Lawson sta bila glavna v južnem delu Kalifornije, jaz pa na severu. Jeff Ward je bil eden najhitrejših. Bil je neverjeten. Toliko zgodovine ..." se spominja Mamola.


"Vse se je odvijalo zelo hitro. Dirkal sem štirikrat na teden v treh različnih razredih. V cestnem dirkanju sem pri sedemnajstih letih vozil 50, 125 twin, 250 in TZ750. Vse na enem srečanju. Enkrat sem vozil TZ in nato še 50! Ko sem sedel na drug motocikel, sem se komaj odpeljal. Res je bilo prekleto kul. Triumph, BSA, Honda, Yamaha, Harley, vsi so želeli biti konkurenčni s 650 twini. To je bilo obdobje. Tudi glasba je bila prava. V TV-šovu Eda Sullivana, kjer je nastopil vsak, ki je kaj pomenil, sem želel biti Ringo Starr in igrati bobne! Bobne sem igral od osmega do dvanajstega leta, pozneje pa si starši tega niso mogli več privoščiti," opisuje svoje talente.

Nastopač na trdnih tleh

"Bil sem šovman in zavedal sem se slave. Zgledoval sem se po Kennyju in psu Rexu sem dal ime po Rexu Beauchampu, ki je zmagal na San Jose Milu. Moj oče, ki je bil mehanik in je sestavljal avte, kot so mustangi in cougarji, me je obdržal na tleh. To so bili časi stare šole, in če sem prestopil mejo, sem vedel, kaj je pas! Šolskega učitelja sem se bal. Zdaj so stvari drugačne. Oče mi je govoril, naj se nikoli ne vedem, kot da sem boljši od nekoga drugega. Imel sem dvanajst let in počutil sem se, da sem na vrhu sveta, saj sem na svetovnem prvenstvu končal na drugem mestu in dirkal z Barryjem Sheenom. Slike s Kennyjem, Eddiejem ..."


"Moj svet se je nekako končal, ko sem leta 1988 podpisal za Cagivo. Čeprav je bilo to fantastično, nisem več zmogel zmagovati na dirkah in se uvrščati na stopničke, tako da sem pač postal šovman, čeprav sem bil to že mnogo prej. Odšel sem na Novo Zelandijo s kopico različnih likov; znanimi, močnimi, zanimivimi in smešnimi osebnostmi. Takrat sem bil še mlad in v življenju sem se naučil, da so motociklisti med najboljšimi ljudmi na svetu. Z njimi se lahko zabavaš," sklene legenda motoGP.