Lesi se vrača, spet: Vse je mogoče
Slovenski vratar Urban Lesjak je ljubeč družinski človek, a ima zanimivo razmerje z rokometno reprezentanco. Na niti enem tekmovanju še ni bil od začetka do konca. Nastop na SP 2013 mu je preprečila poškodba na zadnji pripravljalni tekmi. Leta 2016 je bil na OI v Riu sprva slepi potnik, na SP 2017, kjer je osvojil bron, in SP 2021 je prišel kot rezervist in na EP 2018 ga je sredi turnirja zamenjal Urh Kastelic. Tokrat se Lesi nadeja prvega kompletnega svetovnega prvenstva, ki ga bodo Slovenci začeli z današnjo tekmo (18.00) v Katovicah proti Savdski Arabiji.
»Res je bilo veliko vzponov in padcev, verjamem, da bom tokrat tudi odšel z reprezentančnim avtobusom v domovino,« je malo po spominu pobrskal Celjan, ki bo po odhodu Klemna Ferlina skupaj z Jožetom Baznikom varoval slovenska vrata. »Oba imava dovolj mednarodnih izkušenj, Jože brani že vrsto let v Franciji in je bil nazadnje na EP na Madžarskem, jaz sem reprezentant že več kot deset let, kalil sem se v Celju in štiri leta v Hannovru, zdaj sem v Makedoniji. Menim, da sva v dobri formi in da bova v pomoč soigralcem,« v sposobnosti novega tandema verjame otrok celjske rokometne šole.
Slovenija je v Katovice prišla z nedorečenimi cilji, rezultati v zadnjih dveh letih ji ne dovoljujejo visokoletečih napovedi. Lesjak se vseeno ne bo zadovoljil z oceno zadostno. »Proti Savdski Arabiji ne smemo razmišljati o ničemer drugem kot o zanesljivi zmagi. Potem bo prišla zelo pomembna tekma s Poljaki, s katerimi smo povsem primerljivi. Gostitelji bodo imeli prednost domačega igrišča, a tudi pritisk. Če bi nam uspelo v drugi del prenesti dve točki, bi bil to velik kapital za nas. Tudi četrtfinale ni nedosegljiv,« lažne skromnosti ne pozna Lesjak.
Zorman in Škof na pravi poti
Selektor Uroš Zorman ustvarja nov kult reprezentance in po Lesjakovih besedah mu gre dobro. »Na prvem sestanku smo se strinjali, da je naš prvi cilj vrnitev pristopa, ki se je v zadnjih ciklih nekje izgubil. Da se moramo spet metati za vsako žogo,« pove Lesjak, ki uteleša ta panterski duh. Trener vratarjev je Gorazd Škof, s katerim je bil Lesjak soigralec v Riu. »Super je z njim sodelovati. Tudi kot trener je enak, poln energije, zamisli. Bil je vrhunski vratar in ve, da od daleč stvari izgledajo veliko bolj enostavne kot na golovi črti,« se rad še naprej uči 30-letni Lesi, ki se je lani poleti preselil iz Nemčije v Severno Makedonijo, kjer je član Pelisterja.
61 nastopov za reprezentanco je v dobrih desetih letih zbral Urban Lesjak.
Mirni in urejeni Hannover je povsem drugačno okolje kot Bitola, kjer znajo navijači ustvariti peklensko vzdušje. »Če sem govoril, da v Celju ljudje živijo za rokomet, v Bitoli poosebljajo strast. Klub je na dobri poti, organiziran, gradila se bo nova dvorana, zadovoljen sem,« presenetljive odločitve ne obžaluje Lesjak, ki ima tudi v deželi sonca podporo vse bolj številne družine. Ima sina Jona in hčerko Izo, z ženo Petro bosta marca dobila še enega nadobudneža: »Skupaj smo v Bitoli, imamo sodoben angleško-makedonski vrtec, boljšega kot v Hannovru. Stanovanje v središču mesta je lepo, do dvorane se sprehodim peš. Ne morem se pritoževati.«
