ZORAN MARTIČ
Luka Dončić magično ime tudi na Japonskem
Zoran Martič je z ekipo Chiba Jets postal japonski državni prvak. Takoj so mu čestitali za uvrstitev slovenskih košarkarjev na OI.
Odpri galerijo
Trener Zoran Martič se je košarkarsko in življenjsko odlično prilagodil na Japonsko. FOTO: osebni arhiv
Slovenije in Japonske košarkarsko ne druži le dejstvo, da je to država, kjer smo debitirali na velikih globalnih tekmovanjih. Leta 2006 smo v deželi vzhajajočega sonca prvič nastopili na svetovnem prvenstvu, letos so naši košarkarji pod sveto goro Fudži odšli na premiero na olimpijskih igrah. Še več, na Japonskem že več kot leto dni uspešno deluje naš trener, 56-letni Celjan po rodu Zoran Martič, ki je z ekipo Chiba Jets kar malce presenetljivo postal državni prvak.
Martič je mentor in svetovalec ekipe, ki je v finalu z 2:1 v zmagah porazila moštvo Brex Utsunomiya. Konja, ki zmaguje, ne menjaš. Zato je nekako logično, da so Japonci naznanili podaljšanje sodelovanja z našim strokovnjakom, ki je v teh dneh na dopustu. »V začetku avgusta se vračam na Japonsko,« potrdi Martič, ki lani ni okleval, ko mu je agent ponudil delo v Aziji.
»Liga je specifična. Vsak klub premore po štiri tujce, to so praviloma visoki košarkarji. Potem je veliko odvisno od tega, kakšen domači kader imaš na voljo. Državno prvenstvo je precej izenačeno. Morda omenim, da je denimo ekipa Alvark Tokyo, ki ima že tri naslove prvaka lige, letos ostala brez četrtfinala. Vedeti je treba tudi to, da je liga precej dolga, redni del premore 60 tekem. Se pa potem končnica zelo hitro konča. Na Japonskem so sprva kot tuji košarkarji prednjačili Američani, zdaj prihajajo tudi drugi. Tako je pri Martiču igral občasni španski reprezentant Sebas Saiz, ne nazadnje je na Japonskem kariero končal tudi Milan Mačvan, pred dnevi pa se je na ta konec sveta preselil nekdanji evroligaški košarkar, Američan Matt Janning, ki je v Evropi igral tudi za Anadolu Efes, Baskonio, Sieno in Cibono. Če so v minuli sezoni dvorane po Evropi večinoma samevale, pa na Japonskem ni bilo tako.
»Naše domače tekme so bile razprodane. Malce so omejili prodajo vstopnic, a v danih možnih epidemioloških razmerah smo imeli razprodane tekme. Vstopnice so za slovenske razmere nepojmljivo drage, najcenejša stane 100 dolarjev, za najdražje sedeže na tekmi pa je treba odšteti tudi do 600 dolarjev. V finalu smo igrali v dvorani za 12.000 ljudi, zasedena pa je bila približno 70-odstotno,« nam Martič opiše covidne razmere, v katerih je šel vse do naslova državnega prvaka.
»Japonci so specifični, prisegajo na tradicijo. Sicer pa je praksa, da je na Japonskem vse urejeno, definirano in čisto,« Zoran Martič, tudi sam znan po pedantnosti, ne skriva navdušenja nad Japonsko. V tem času se je naučil tudi nekaj jezika.
»Predvsem je nam težko razumeti strukturo jezika, ki je povsem drugačna kot pri naših indoevropskih jezikih. Ker ni bilo tečajev v živo zaradi covida-19, sem se redno udeleževal tečaja prek zooma,« opiše, kako se je na daljavo prek spleta učil jezika. Sicer pa je Zoran tak, da najraje govori na parketu. V klub je bil pripeljan, da deluje kot mentor in svetovalec Acušiju Onu, nekdanjemu košarkarju, ki od leta 2016 vodi ekipo Chiba Jets. Martič je v ekipi pustil pečat. »Igrali smo zelo hitro, bili smo najhitrejša ekipa v ligi, prednjačili smo v skoku, kjer smo bili prav tako pri samem vrhu. Takšen način in slog igre sta nam omogočala, da smo kompenzirali to, da nismo bili ravno dobri strelci. Je pa lastnost lige in ekip, da so vse zelo disciplinirane,« nadaljuje Martič. Tudi pri poslu na Japonskem nekaj velja disciplina, košarka je zanje posel.
»Vsi klubi poslujejo z dobičkom. Če na koncu ni profita, se tega ne gredo,« pove. V ligi sta dve vrsti klubov: eni so povsem tovarniški, kar pomeni, da posamezna podjetja sama financirajo klube, obstajajo pa tudi takšni, kjer moči združijo skupine sponzorjev in mestnih oblasti. V košarko se precej vlaga. Klub Chiba Jets je tako denimo v tej sezoni dobil nov trenažni center, ki je stal sedem milijonov dolarjev.
»Naša ekipa bo doživela nekaj sprememb. Nekaj igralcev je odšlo na lastno željo, nekaj tudi zato, ker je njihova cena prešla naše finančne okvirje,« pove Martič, ki bo z ekipo opravil priprave doma, v prvih dneh oktobra pa se začne ligaško tekmovanje. Če ne bi bilo koronavirusnih razmer, bi se za novo sezono pripravljali tudi na mednarodno azijsko ligo prvakov, a se je ravno zaradi nevarnosti vnosa okužb ne bodo udeležili.
Na Japonskem deluje tudi trener Dejan Testen, ki že nekaj let vadi japonske kajakaše in kanuiste na divjih vodah. »Nekajkrat sva se srečala,« pove Zoran Martič, ki pa je v zadnjih desetih dneh dobil precej čestitk zavoljo naših košarkarjev, ki so se uvrstili na olimpijske igre. »Takoj so mi čestitali za uspeh. Poleg tega pa so na Slovenijo še toliko bolj pozorni, ker smo skupaj v predtekmovalni skupini. Seveda pa je tudi na Japonskem magično ime Luka Dončić. Kjer koli se ga sliši ali pa se pojavi, vsi vedo, za kaj gre,« naš košarkarski trener potrdi, da bo Luka tudi na Japonskem v središču pozornosti. Kaj lahko na OI postori japonska reprezentanca, je težko reči. Martič opozarja na manko višine v branilski vrsti in pomanjkanje mednarodnih izkušenj. V tem hipu pa smo vsi verjetno lahko le srečni, da igre sploh bodo.
»Če bi zdaj vprašali Japonce, bi večina rekla, naj se igre odpovedo,« pravi trener, ki pa poudari, da imajo Japonci specifičen odnos do športa. »Zanje je to zabava in posel. Predvsem pa ga ne dojemajo tako strastno, kot ga denimo mi v Evropi,« pristavi naš sogovornik. Martič živi v Čibi, ki je po japonskih merilih mesto zase, sicer pa del Tokia, ki šteje 35 milijonov prebivalcev. »Če greš v center Tokia z avtom, je to izguba časa, na cestah je velika gneča. Sistem metroja pa je izpopolnjen, dodelan in domišljen,« priznava strokovnjak, ki se je navdušil tudi nad japonsko hrano. »Poznamo le suši, a japonska kulinarika je še veliko več kot le to, kar nam je znano,« sklene Zoran Martič, ki že skoraj tri desetletja uspešno deluje kot trener.
Martič je mentor in svetovalec ekipe, ki je v finalu z 2:1 v zmagah porazila moštvo Brex Utsunomiya. Konja, ki zmaguje, ne menjaš. Zato je nekako logično, da so Japonci naznanili podaljšanje sodelovanja z našim strokovnjakom, ki je v teh dneh na dopustu. »V začetku avgusta se vračam na Japonsko,« potrdi Martič, ki lani ni okleval, ko mu je agent ponudil delo v Aziji.
»Liga je specifična. Vsak klub premore po štiri tujce, to so praviloma visoki košarkarji. Potem je veliko odvisno od tega, kakšen domači kader imaš na voljo. Državno prvenstvo je precej izenačeno. Morda omenim, da je denimo ekipa Alvark Tokyo, ki ima že tri naslove prvaka lige, letos ostala brez četrtfinala. Vedeti je treba tudi to, da je liga precej dolga, redni del premore 60 tekem. Se pa potem končnica zelo hitro konča. Na Japonskem so sprva kot tuji košarkarji prednjačili Američani, zdaj prihajajo tudi drugi. Tako je pri Martiču igral občasni španski reprezentant Sebas Saiz, ne nazadnje je na Japonskem kariero končal tudi Milan Mačvan, pred dnevi pa se je na ta konec sveta preselil nekdanji evroligaški košarkar, Američan Matt Janning, ki je v Evropi igral tudi za Anadolu Efes, Baskonio, Sieno in Cibono. Če so v minuli sezoni dvorane po Evropi večinoma samevale, pa na Japonskem ni bilo tako.
»Naše domače tekme so bile razprodane. Malce so omejili prodajo vstopnic, a v danih možnih epidemioloških razmerah smo imeli razprodane tekme. Vstopnice so za slovenske razmere nepojmljivo drage, najcenejša stane 100 dolarjev, za najdražje sedeže na tekmi pa je treba odšteti tudi do 600 dolarjev. V finalu smo igrali v dvorani za 12.000 ljudi, zasedena pa je bila približno 70-odstotno,« nam Martič opiše covidne razmere, v katerih je šel vse do naslova državnega prvaka.
Vsi klubi z dobičkom
»Japonci so specifični, prisegajo na tradicijo. Sicer pa je praksa, da je na Japonskem vse urejeno, definirano in čisto,« Zoran Martič, tudi sam znan po pedantnosti, ne skriva navdušenja nad Japonsko. V tem času se je naučil tudi nekaj jezika.
»Predvsem je nam težko razumeti strukturo jezika, ki je povsem drugačna kot pri naših indoevropskih jezikih. Ker ni bilo tečajev v živo zaradi covida-19, sem se redno udeleževal tečaja prek zooma,« opiše, kako se je na daljavo prek spleta učil jezika. Sicer pa je Zoran tak, da najraje govori na parketu. V klub je bil pripeljan, da deluje kot mentor in svetovalec Acušiju Onu, nekdanjemu košarkarju, ki od leta 2016 vodi ekipo Chiba Jets. Martič je v ekipi pustil pečat. »Igrali smo zelo hitro, bili smo najhitrejša ekipa v ligi, prednjačili smo v skoku, kjer smo bili prav tako pri samem vrhu. Takšen način in slog igre sta nam omogočala, da smo kompenzirali to, da nismo bili ravno dobri strelci. Je pa lastnost lige in ekip, da so vse zelo disciplinirane,« nadaljuje Martič. Tudi pri poslu na Japonskem nekaj velja disciplina, košarka je zanje posel.
»Vsi klubi poslujejo z dobičkom. Če na koncu ni profita, se tega ne gredo,« pove. V ligi sta dve vrsti klubov: eni so povsem tovarniški, kar pomeni, da posamezna podjetja sama financirajo klube, obstajajo pa tudi takšni, kjer moči združijo skupine sponzorjev in mestnih oblasti. V košarko se precej vlaga. Klub Chiba Jets je tako denimo v tej sezoni dobil nov trenažni center, ki je stal sedem milijonov dolarjev.
»Naša ekipa bo doživela nekaj sprememb. Nekaj igralcev je odšlo na lastno željo, nekaj tudi zato, ker je njihova cena prešla naše finančne okvirje,« pove Martič, ki bo z ekipo opravil priprave doma, v prvih dneh oktobra pa se začne ligaško tekmovanje. Če ne bi bilo koronavirusnih razmer, bi se za novo sezono pripravljali tudi na mednarodno azijsko ligo prvakov, a se je ravno zaradi nevarnosti vnosa okužb ne bodo udeležili.
Pozorni na Slovenijo
Na Japonskem deluje tudi trener Dejan Testen, ki že nekaj let vadi japonske kajakaše in kanuiste na divjih vodah. »Nekajkrat sva se srečala,« pove Zoran Martič, ki pa je v zadnjih desetih dneh dobil precej čestitk zavoljo naših košarkarjev, ki so se uvrstili na olimpijske igre. »Takoj so mi čestitali za uspeh. Poleg tega pa so na Slovenijo še toliko bolj pozorni, ker smo skupaj v predtekmovalni skupini. Seveda pa je tudi na Japonskem magično ime Luka Dončić. Kjer koli se ga sliši ali pa se pojavi, vsi vedo, za kaj gre,« naš košarkarski trener potrdi, da bo Luka tudi na Japonskem v središču pozornosti. Kaj lahko na OI postori japonska reprezentanca, je težko reči. Martič opozarja na manko višine v branilski vrsti in pomanjkanje mednarodnih izkušenj. V tem hipu pa smo vsi verjetno lahko le srečni, da igre sploh bodo.
»Vstopnice so za slovenske razmere nepojmljivo drage, najcenejša stane 100 dolarjev, najdražja tudi do 600.
»Če bi zdaj vprašali Japonce, bi večina rekla, naj se igre odpovedo,« pravi trener, ki pa poudari, da imajo Japonci specifičen odnos do športa. »Zanje je to zabava in posel. Predvsem pa ga ne dojemajo tako strastno, kot ga denimo mi v Evropi,« pristavi naš sogovornik. Martič živi v Čibi, ki je po japonskih merilih mesto zase, sicer pa del Tokia, ki šteje 35 milijonov prebivalcev. »Če greš v center Tokia z avtom, je to izguba časa, na cestah je velika gneča. Sistem metroja pa je izpopolnjen, dodelan in domišljen,« priznava strokovnjak, ki se je navdušil tudi nad japonsko hrano. »Poznamo le suši, a japonska kulinarika je še veliko več kot le to, kar nam je znano,« sklene Zoran Martič, ki že skoraj tri desetletja uspešno deluje kot trener.
