Luka ga spominja na Dina Rađo

LJUBLJANA –  Jureta Zdovca ni treba posebej predstavljati. Bil je vrhunski košarkar, dokazal se je tudi kot trener in selektor. V zanimivem pogovoru je povedal marsikaj zanimivega o Luki Dončiću, slovenski reprezentanci, Petrolu Olimpiji ...

Kaj počnete, odkar niste več trener Cedevite?
»Ko smo se razšli, sem se odločil za leto premora. Potreboval sem ga po dolgem obdobju naporov z reprezentanco, Olimpijo, s klubi v Grčiji, Rusiji, Turčiji. Do januarja mi je počitek dobro del. Medtem me je zasrbelo, da bi se vrnil. Ponudbe so bile, a nobena dovolj privlačna.«

Slovenija živi in diha s športnim junakom št. 1. Luko Dončićem. Kako doživljate njegove predstave v ligi NBA?
»Podrobneje ga spremljam od takrat, ko je tudi pri Realu dobil večjo minutažo. Je igralec z vsemi značilnostmi, ki jih mora imeti vrhunski košarkar. Ima košarkarsko inteligenco, zmagovalno mentaliteto. Že pred dvema letom je igral, kot da bi imel 30 let, ker je imel ob sebi izkušene fante, namazane z vsemi žavbami. V napadalnem smislu ima, kot radi rečemo trenerji, vsa orožja: prodor, podaje, trojke, korak nazaj ...«

Je obrambno kos boljšim, največjim asom?
»Ko imaš zmagovalno miselnost, boš vedno lahko igral tudi obrambo, sploh takrat, ko je treba. Rešuje ga, da je visok in pameten.«

V primerjavi s tekmeci ni izklesan atlet in je vse prej kot mišičnjak.
»To je povezano tudi z genetiko in vprašanje je, kako bi se odzvalo telo, če bi ga poskušali izklesati. Spominja me na Dina Rađo. Tudi on ni imel vidnih mišic, a je bil izjemno močan in čvrst. In ne pozabimo, ima šele 19 let. Jaz sem mišičevje oblikoval šele pri 21 letih.«

Kaj trenerju pomeni (ne)uvrstitev na tekmo All-Star?
»V košarkarskem smislu je bila neuvrstitev na tekmo zvezdnikov zelo koristna. Trenerji smo pač nekoliko bolj realni in stroka mu je dala vedeti, da so pred njim še razvojne stopnice. Hkrati bo zavrnitev Luko še dodatno motivirala.«

Nenehno ga primerjajo z velikani iz preteklosti, tudi vašimi nekdanjimi soigralci iz jugoslovanske reprezentance. Je to sploh možno?
»Nerad primerjam. On je zvezdnik, še posebno v očeh navijačev. V Evropi je osvojil vse. To veliko šteje in še pomembneje je, da je bil eden glavnih akterjev v zmagoslavjih. Dejansko je v Evropi težje doseči visoke številke, ker se igra drugačna košarka z drugačnimi pravili, obrambe so bolj zbrane. Tako tudi govorijo igralci, da je lažje igrati v ligi NBA, kjer je več napadov, več posamičnih akcij, trenerji dopuščajo več svobode. Ni mogoče prezreti njegovih odličnih iger ena na ena. Edinstven je.«

Kolikokrat ste se po EP 2017 vprašali, zakaj niste imeli takšne sreče, da bi imeli Dončića in naturaliziranega Američana, ko ste bili selektor slovenske reprezentance?
»Ne prevečkrat. Konec koncev je reprezentanca odraščala. Ta rod je imel Gorana Dragića, ki sem ga imel na voljo le eno leto, ampak on je bil dejansko št. 1 te reprezentance. Vsa čast mu, vse je dosegel s trdim delom. Na turnirskem sistemu ni mogoče zmagovati z enim samim igralcem, ob Gogiju so se razigrali Dončić, Randolph, Prepelič ... Vse se je izšlo. Dejstvo je, da sem bil prvi, ki sem si zaželel naturaliziranega igralca, Bryanta Dunstona, ampak iz različnih razlogov nisem bil uslišan. Nikakršne grenkobe ne čutim. Če bi na to obdobje gledal na takšen način, bi bil obremenjen tudi v klubih. Bil sem selektor, dobil priložnost, s kančkom sreče bi lahko na Poljskem osvojili tudi kolajno.«

Po največjem uspehu je reprezentanca razpadla, ne le zaradi neusklajenosti Fibe in evrolige.
»Zaradi spora plačujejo davek vsi, največjega klubi, med njimi tudi Olimpija. Posledično se spor prenaša na nižjo raven, tudi na slovensko ligo. Ker je KZS članica FIBA, je normalno, da jo mora upoštevati. Ključna težava je v neusklajenosti terminov. To za sabo povleče vse, od zasičenosti do utrujenosti igralcev, zaradi česar jih klubi ne pustijo.«

Prišli smo do tega, da Klemen Prepelič in Jaka Blažič ne igrata za reprezentanco, a hkrati sedita na klopeh svojih klubov, da je bil Anthony Randolph enkratna naložba, da je Alen Omić užaljen, ker ni bil v zlatem moštvu …
»Nabralo se je veliko, veliko je bilo individualnih odločitev, vprašati je treba igralce. V prednosti so klubi, ki plačujejo igralce, zato je treba najti način, kako nadomestiti njihovo odsotnost. Pa vseeno, Slovenija je bila evropska prvakinja in padec je bil normalen, potem ko smo delali, delali, delali. Slovenija ni normalen selektivni bazen, je majhna država in bazen se prazni. Če sem iskren, veliko igralcev, ki so po EP prišli zraven, sploh nisem poznal in sem jih videl prvič. Prepeliču in Blažiču ničesar ne zamerim. Prej sta se vedno odzvala, potem sta dosegla svoje sanje, prestopila k Realu in Barceloni, zato jima je treba dopustiti, da se poskušata uveljaviti.«

Vprašanje je, kdaj bomo še videli Dončića v državnem dresu. Je možno znova sestaviti razbiti šampionski kelih?
»Nisem toliko vpet v slovensko košarko, ampak še vedno je veliko dobrih igralcev. Morda na določenih položajih ne, ampak s podobnimi težavami se srečujejo tudi druge reprezentance. Dončić je zdaj tako dominanten, da bo seveda velika razlika, ali bo igral ali ne. Ob takšnih posameznikih oživijo tudi drugi.«

Ob zamenjavi Zorana Martića so vas spet vabili v Stožice za trenerja Petrola Olimpije, vaše ime bo vedno spremljalo tudi slovensko reprezentanco. Kaj bi se moralo spremeniti, da bi se vrnili?
»Treba je razčistiti, Zoran je padel zaradi porazov v slovenski ligi, v kateri je igral z drugim moštvom brez pretiranega tekmovalnega značaja. Olimpija mora biti le med šest, da bi napredovala v drugi del. Ali zdaj zmaguje? Pri menjavah trenerjev gre tudi za spretnost, občutek za okolje. Lep primer je Partizan, ki se postavlja na noge. Pripeljal je znano trenersko ime Andreo Trinchierija. Njegov prihod je bilo pozitivno sporočilo za okolje in navijače. Da si resen, ambiciozen. Vabilo Olimpije? Je moj klub, vedno je zanimiva, ni mi vseeno, ampak da bi me zamikala, bi morala pokazati bistveno več ambicioznosti.«