NOGOMET
Madridski gostinci veseli, da nimajo španskega finala
V soboto sklepni dvoboj lige prvakov med Liverpoolom in Tottenhamom. Angleški navijači na gostovanjih ne skoparijo, ko polnijo trebuščke.
Odpri galerijo
Liverpoolovi navijači na končno zmagoslavje svojih nogometašev v ligi prvakov čakajo vse od leta 2005. FOTO: Reuters
LJUBLJANA – Ravno ko vrhunec lige prvakov v nogometu gosti španska prestolnica (v soboto, 1. junija), prvič po petih letih v finalu ni španskega kluba. Morda so navijači Reala, Atletica in Barcelone razočarani, a za madridske gostince, hotelirje in druge turistične delavce lepše novice ne bi moglo biti, saj so lahko za angleške goste pošteno navili cene.
V zadnjih petih sezonah je štirikrat v finalu zaigral Real Madrid, dvakrat Atletico Madrid in enkrat Barcelona, a kdor hoče v Madridu kaj zaslužiti, je upal na povsem drugačen razplet lige prvakov – in ga tudi dobil! Za madridske iskalce dobička bi bilo najhujše, če bi se še tretjič ponovil finale med Realom in Atleticom, precej malo dohodkov pa bi prinesli tudi navijači Barcelone, saj bi večinoma šlo za dnevne »migrante«. Resda klubi za finale del vstopnic prodajo mednarodnim navijaškim skupinam (tudi slovenskim), a vseeno bi bilo teh v Madridu za španske klube mnogo manj, kot jih bo v primeru Tottenhama in Liverpoola.
Madridskim gostincem nasmešek širi do ušes tudi dejstvo, da angleški navijači že tradicionalno na gostovanjih ne skoparijo, ko z jedačo in pijačo polnijo trebuščke, za ligo prvakov pa velja, da na finale najbolj množično potujejo navijači tistih klubov (tudi brez vstopnice), ki že dolgo čakajo na novo lovoriko, ali so v finalu celo prvič. In Liverpool na šesti evropski naslov čaka od leta 2005, Londončani pa tako daleč niso bili še nikoli. Za madridske gostitelje tako ostaja le ena nevarnost – da si bodo angleški gostje dali preveč duška in posledično uničevali mestne znamenitosti. V Madridu pričakujejo okoli 200.000 angleških gostov.
Tottenham je sicer 40. klub, ki se je prebil do finala lige prvakov in prvi novinec po Chelseaju leta 2008. V primeru končnega uspeha bi Tottenham postal 23. klub z najprestižnejšo klubsko lovoriko in prvo nove ime na vrhu Evrope po Chelseaju leta 2012. Tottenham bo tudi osmi angleški klub v finalu (največ med vsemi državi), nato sledita Italija in Nemčija s po šestimi finalisti. To bo peti finale v Madridu (po letih 1957, 1969, 1980, 2010), a prvi ne na Realovem stadionu Santiago Bernabeu. Na Wandi bomo videli sedmi finale iz iste države.
Zanimivo, da smo vse spremljali po letu 2000, kar je še en kazalnik, kako je evropski vrh vse ožji in da se v finale uvrščajo skorajda le še klubi iz Španije, Anglije, Italije in Nemčije. Real je tako dvakrat v finalu igral proti Atleticu (2014 in 2016) in enkrat proti Valencii (2000), za italijanski finale sta poskrbela Milan in Juventus (2003), za nemški Bayern München in Borussia Dortmund (2013), angleški finale pa smo videli že leta 2008 med Manchester Unitedom in Chelseajem.
A le nekaj trenutkov zatem, ko sta Liverpool in Tottenham s preobratom v polfinalu izločila Barcelono in Ajax, so v nebo poskočile cene letalskih vozovnic do Madrida, enako je sledilo s cenami prenočitev v hotelih, hostlih in nastanitev na airbnb. Navijaško veseljačenje se je za marsikoga sprevrglo v živčno iskanje ugodnih letalskih povezav in upanje na kakšnega madridskega ponudnika postelje, ki po nekem čudnem naključju ne ve, da ima v svojem mestu finale lige prvakov.
Navijači vsakega kluba so dobili po 16.613 vstopnic, splošna javnost 4000, Evropska nogometna zveza (UEFA) s svojimi poslovnimi partnerji pa 23.500. Finale lige prvakov je sicer takšen dogodek, da so cene stopnic že v redni prodaji pošteno zasoljene. Najcenejše so stale 70 evrov, nato se je cena dvigovala vse do 600 evrov. Toda kdor je dobil vstopnico za 600 evrov, je še pošteno vesel, saj na črnem trgu stanejo več tisoč evrov.
Pri Tottenhamu so že ujeli tri navijače, ki so nameravali vstopnico prodati naprej za mnogo več denarja, a so pri preprodaji večji problem lastniki vstopnic, ki jih prejmejo od Uefe in njenih poslovnih partnerjev. Gre namreč za ljudi, ki imajo dobre povezave pri sponzorjih lige prvakov, nacionalnih nogometnih zvezah ali lastnikih pravic za televizijski prenos, potem pa dragocen košček papirja raje preprodajo za bogat zaslužek. Prav zato bi bilo bolje, če bi več vstopnic za finale lige prvakov dobila oba finalista kot poslovni partnerji Uefe. Če seveda želijo odgovorni resnično zajeziti črni trg.
Liverpoolovi navijači na končno zmagoslavje svojih nogometašev v ligi prvakov čakajo vse od leta 2005. FOTO: Reuters
V zadnjih petih sezonah je štirikrat v finalu zaigral Real Madrid, dvakrat Atletico Madrid in enkrat Barcelona, a kdor hoče v Madridu kaj zaslužiti, je upal na povsem drugačen razplet lige prvakov – in ga tudi dobil! Za madridske iskalce dobička bi bilo najhujše, če bi se še tretjič ponovil finale med Realom in Atleticom, precej malo dohodkov pa bi prinesli tudi navijači Barcelone, saj bi večinoma šlo za dnevne »migrante«. Resda klubi za finale del vstopnic prodajo mednarodnim navijaškim skupinam (tudi slovenskim), a vseeno bi bilo teh v Madridu za španske klube mnogo manj, kot jih bo v primeru Tottenhama in Liverpoola.
Madridskim gostincem nasmešek širi do ušes tudi dejstvo, da angleški navijači že tradicionalno na gostovanjih ne skoparijo, ko z jedačo in pijačo polnijo trebuščke, za ligo prvakov pa velja, da na finale najbolj množično potujejo navijači tistih klubov (tudi brez vstopnice), ki že dolgo čakajo na novo lovoriko, ali so v finalu celo prvič. In Liverpool na šesti evropski naslov čaka od leta 2005, Londončani pa tako daleč niso bili še nikoli. Za madridske gostitelje tako ostaja le ena nevarnost – da si bodo angleški gostje dali preveč duška in posledično uničevali mestne znamenitosti. V Madridu pričakujejo okoli 200.000 angleških gostov.
Evropski vrh vse ožji
Tottenham je sicer 40. klub, ki se je prebil do finala lige prvakov in prvi novinec po Chelseaju leta 2008. V primeru končnega uspeha bi Tottenham postal 23. klub z najprestižnejšo klubsko lovoriko in prvo nove ime na vrhu Evrope po Chelseaju leta 2012. Tottenham bo tudi osmi angleški klub v finalu (največ med vsemi državi), nato sledita Italija in Nemčija s po šestimi finalisti. To bo peti finale v Madridu (po letih 1957, 1969, 1980, 2010), a prvi ne na Realovem stadionu Santiago Bernabeu. Na Wandi bomo videli sedmi finale iz iste države.
Zanimivo, da smo vse spremljali po letu 2000, kar je še en kazalnik, kako je evropski vrh vse ožji in da se v finale uvrščajo skorajda le še klubi iz Španije, Anglije, Italije in Nemčije. Real je tako dvakrat v finalu igral proti Atleticu (2014 in 2016) in enkrat proti Valencii (2000), za italijanski finale sta poskrbela Milan in Juventus (2003), za nemški Bayern München in Borussia Dortmund (2013), angleški finale pa smo videli že leta 2008 med Manchester Unitedom in Chelseajem.
Komu je namenjen finale?
A le nekaj trenutkov zatem, ko sta Liverpool in Tottenham s preobratom v polfinalu izločila Barcelono in Ajax, so v nebo poskočile cene letalskih vozovnic do Madrida, enako je sledilo s cenami prenočitev v hotelih, hostlih in nastanitev na airbnb. Navijaško veseljačenje se je za marsikoga sprevrglo v živčno iskanje ugodnih letalskih povezav in upanje na kakšnega madridskega ponudnika postelje, ki po nekem čudnem naključju ne ve, da ima v svojem mestu finale lige prvakov.
Navijači vsakega kluba so dobili po 16.613 vstopnic, splošna javnost 4000, Evropska nogometna zveza (UEFA) s svojimi poslovnimi partnerji pa 23.500. Finale lige prvakov je sicer takšen dogodek, da so cene stopnic že v redni prodaji pošteno zasoljene. Najcenejše so stale 70 evrov, nato se je cena dvigovala vse do 600 evrov. Toda kdor je dobil vstopnico za 600 evrov, je še pošteno vesel, saj na črnem trgu stanejo več tisoč evrov.
Pri Tottenhamu so že ujeli tri navijače, ki so nameravali vstopnico prodati naprej za mnogo več denarja, a so pri preprodaji večji problem lastniki vstopnic, ki jih prejmejo od Uefe in njenih poslovnih partnerjev. Gre namreč za ljudi, ki imajo dobre povezave pri sponzorjih lige prvakov, nacionalnih nogometnih zvezah ali lastnikih pravic za televizijski prenos, potem pa dragocen košček papirja raje preprodajo za bogat zaslužek. Prav zato bi bilo bolje, če bi več vstopnic za finale lige prvakov dobila oba finalista kot poslovni partnerji Uefe. Če seveda želijo odgovorni resnično zajeziti črni trg.
