Maradonovi dediči že stojijo v dolgi vrsti

Smrt Diega Maradone je še vedno ena od glavnih medijskih tem po vsem svetu, zgodbe pa potrjujejo že dolgo znano. Legendarni Argentinec je bil na igrišču izjemen virtuoz in pravo nogometno božanstvo, v zasebnem življenju pa karizmatičen boem, ki se je boril s številnimi demoni. Njegova neverjetna nadarjenost se je prepletala z izjemno družabnostjo, a tudi s koreninami v siromašnem otroštvu in slavo, v kateri je neskončno užival, a hkrati izgubljal tla pod nogami.

Posmrtni ostanki junaka svetovnega prvenstva leta 1986, ki je umrl v sredo pri 60 letih, so že na pokopališču Bella Vista, njegovo smrt pa še vedno spremlja skrivnost. Argentinske oblasti so zato sprožile preiskavo, ki jo je zahteval pokojnikov odvetnik in prijatelj Matias Morla. Kot pravi, je rešilni avtomobil prispel do Maradonovega doma šele pol ure po telefonskem klicu medicinske sestre, ki je skrbela zanj po operaciji krvnega strdka v možganih 4. novembra in ob začetku zdravljenja odvisnosti od alkohola, na zapisniku mrliškega oglednika pa ni podpisa, iz česar bi lahko sklepali na nepravilnosti. Ne nazadnje sta Maradono nepremičnega našla psihiatrinja in psiholog, ki sta ga službeno obiskala opoldne, zdravnik iz soseščine pa ga ni mogel obuditi v življenje.

Po obdukciji je sicer obveljalo, da je umrl zaradi zastoja tekočine v pljučih kot posledice srčnega popuščanja, njegov prijatelj Stefano Ceci pa je ponudil osebni pogled. Sloviti zvezdnik je namreč zaradi številnih pregreh izgubil podporo ožje družine, kar ga je zelo prizadelo. »Ni želel več živeti. Vsi so poznali Maradono, le redkokdo Diega. Navzven je deloval močno in neskončno samozavestno, v resnici pa je bil skromen in krhek. Zdaj je v družbi očeta in mame, ki ju je imel najraje, in počiva v miru,« meni Ceci.
 

Beckenbauer: Bil je umetnik

Črno-beli značaj Diega Maradone pomagajo razkrivati tudi anekdote njegovih športnih tekmecev. Nekdanji angleški enfant terrible Paul Gascoine se je spomnil njunega snidenja novembra 1992 na prijateljski tekmi med Laziem in Sevillo, za katero je takrat igral Maradona. »Pred začetkom sva malo poklepetala in priznal sem mu, da sem prišel na igrišče pijan. Diego pa mi je navihano odvrnil: 'Je že v redu, Gazza, saj tudi jaz nisem povsem trezen.'«

Sloviti Franz Beckenbauer, z Nemčijo svetovni prvak kot nogometaš (leta 1974) in selektor (1990), je zelo spoštljivo spregovoril o Maradoni, s katerim sta si stala nasproti v finalih dveh zaporednih mundialov, eden kot strateg, drugi kot igralec, in si razdelila izkupiček.

»Tako v Mehiki kot v Italiji mi Diego ni dovolil mirnega spanca. Leta 1986 je bil na vrhuncu moči in je bil preprosto neustavljiv. Njegovo slovo je sprožilo veliko več od čustev, pravo histerijo, ki jo Nemci težko razumemo. V Argentini in Neaplju pa dobro vedo, koliko jim je pomenil kot nogometaš in ikona. Bil je genij, ki je v zadnjih letih izgubil nadzor nad svojim življenjem. Toda vsakič, ko sva se srečala, je bil zelo prijazen. Bil je prijeten mož in veliko več kot nogometaš. Bil je umetnik,« je poudaril zdaj 75-letni cesar Franz.
 

Ni utegnil podariti bogastva

Čeprav je Diego Maradona blestel v časih, ko so nogometni zvezdniki zaslužili bistveno manj kot danes, je bil zelo premožen. S skupnimi prejemki se je približal 500 milijonom dolarjev, s katerimi je užival v lahkoživosti in desetletja tudi v kokainu, marsikaj pa mu je ostalo. Med drugim številne nepremičnine v Argentini, hotel na Kubi ter trgovine v Venezueli in Italiji, nakit in razkošni avtomobili, med katerimi izstopajo rolls-royce ghost, bmw i8 in amfibijska hunta overcomer, ki so mu jo podarili v Belorusiji in omogoča tudi vodno plovbo.

»Nihče ne bo podedoval ničesar po meni, vse bom podaril,« je Maradona jezno napovedal novembra lani, toda smrt ga je prehitela. Zdaj se obeta pravda za njegovo zapuščino, vrsta pa je dolga. Poleg hčerk Dalme in Gianinne, ki sta bili rojeni v zakonu s Claudio Villafañe, od katere se je ločil leta 2004, je uradno priznal še tri nezakonske otroke, pri šestih (štirih na Kubi) pa dokazovanje očetovstva še traja.