Marko Džalo: Bernal me je spraševal za slovenski potni list

Marko Džalo je postal kolesarski maser, ki si ga želi prav vsako moštvo v svetovni seriji, prvi kolesarski ligi. S svojim delom navdušuje vse po vrsti, ki mu pridejo pod prste. In ne samo to, Gorenjec slovi po tem, da mu nič ni težko, da se prime vsakršnega dela, čeprav niso to kolesarjeve mišice. Včasih, pravi, je tudi rama za jokanje.

Kolesarji so jekleni možje iz vate. Prepredeni so z mišicami, dušo pa imajo občutljivo kot nevesta pred oltarjem, pravi. Marko je duhovit mož, oče dveh otrok, kadar je doma, ga je še žena vesela. Največkrat pa samo pogleduje sliko v denarnici ali na skypu, saj je zdoma 200 dni na leto. Včasih se heca s kislim nasmehom, ker se boji, da ga otroka nekoč ne bosta spoznala, ko se bo prikazal na domačih vratih.

Koliko časa ste že v svetovni seriji?

Letošnja je moja enajsta sezona v ekipi najvišje ravni.

Ste še vedno deklica za vse, kaj poleg masiranja še počnete? Ste vi tudi tisti mož, ki v cilju prvi priteče do svojega varovanca? Kako si maserji razdelite, koliko kolesarjev boste masirali in katere?

Še vedno smo maserji deklice za vse, rekel bi, da imamo vsako leto več obveznosti. Če pomislim na svojo prvo sezono, je bil tisto skoraj dopust. Poleg masiranja skrbimo še za vso pijačo in hrano, ki jo kolesarji zaužijejo med etapo, pripravimo hotel, da so, ko se ekipa vrne z dirke, kovčki, masažne mize in oprano perilo v sobah.

Po takšni nesreči, kot jo je doživel Bernal, bi mu vsak napovedal konec kariere, a nas vse prijetno preseneča z napredkom, pravi Marko Džalo. Foto Jennifer Lorenzini/Reuters

Po etapi počistimo vsa vozila, da so pripravljena za naslednji dan. Kolesarjem operemo in posušimo opremo, s katero so ravno dirkali. Na pripravah, kjer ni drugega osebja, zavrtim tudi kuhalnico, operem kolo in sledim kolesarjem na treningu, no, pa vmes posnamem še kakšno fotografijo. Ja, na cilju prvi pritečem do svojih kolesarjev. Vloge si razdelimo glede na želje posameznika, ponavadi se že pred dirko dogovorimo, kaj bi kdo rad počel, saj ima vsak posameznik kakšno dirko raje. Podobno glede masaž, najprej imajo besedo kolesarji, če hočejo določenega maserja, drugače pa se prav tako dogovorimo med sabo, spet ima nekdo nekoga raje.

Katere so vaše odlike? Je še kaj rezerve, se izpopolnjujete, kako, kje?

Pravijo, da je sebe najtežje ocenjevati (smeh). Mogoče je moja prednost to, da zelo hitro dojamem stvari, kar je sploh pomembno ob takem tempu, ki ga zadnja leta opažamo v kolesarstvu, ko se stalno nekaj spreminja, dodaja, izpopolnjuje.

V ekipi, kot je Ineos, še toliko bolj stremimo k novostim. Gotovo so rezerve, nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše! Vseskozi se je treba izobraževati na različnih področjih, od masaže, ki je naš primarni poklic, do novih trendov glede prehrane, športne psihologije. Ne nazadnje se tudi kolesa in oprema stalno nadgrajujejo in to moramo prav tako poznati oziroma znati uporabljati. Čeprav to ni naše področje, je koristno, da znamo postaviti kolo na trenažer ali streho avtomobila.

Je mogoče med masiranjem ugotoviti, ali je kolesar v dobri formi?

Težko je na prvi pogled oziroma otip presoditi, ali je nekdo v dobri formi ali ne. Saj dobra forma niso zgolj lepe mišice! Občuti se razlika med t. i. polno ali prazno mišico. Seveda bolj ko kolesarja poznaš, lažje vidiš oziroma občutiš to razliko, pa tudi vse spremembe, ki se dogajajo med sezono. Na prvi pogled se lahko opazi definicija mišic, kar sicer lahko nakaže na dobro formo, a kot sem rekel, ni vse v lepih mišicah, saj imajo nekateri že po naravi manj maščobe, drugi pa potrebujejo več mesecev treninga in pravilnega prehranjevanja, da pridejo na želeno težo.

Kolikokrat ste že bili na tritedenskih dirkah? Ste še vedno 200 dni na leto zdoma? Kako svoje delo usklajujete z družino?

Letošnji Tour bo moj deveti, vse skupaj pa 23. tritedenska dirka. Ja, še vedno sem okoli 200 dni zdoma, kakšno leto kakšen dan manj, kakšno leto pa več. Je kar težko, sploh ker sta hčerki starejši in bolj razumeta, da odhajam, in potem sprašujeta, čez koliko nočk pridem domov. Zato poskušamo čim bolj izkoristiti čas, ko sem doma, kar je sicer med sezono dokaj kratek čas, a se da. Vsaka služba ima svoje pluse in minuse. Dekleti sta stari štiri in sedem let.

Vaš najljubši maserski spomin do zdaj?

Lepih spominov se je z leti nabralo kar nekaj, najljubši je mogoče zmaga Chrisa Frooma na Touru leta 2013, saj veste, prve ne pozabiš nikoli! Ali pa prva rumena majica Gerainta Thomasa v Düsseldorfu 2017, ko je po trku z motoristom na Giru odstopil, se vrnil na Touru in zmagal na prologu.

Kaj pa tisti, ki ste si ga želeli najhitreje pozabiti?

Slabe spomine poskušam kar se da hitro izbrisati, eden takšen za pozabo je z moje prve dirke po Španiji, ko sem kolesarje s kolesom peljal s cilja v hotel, ki je bil tri kilometre stran, in zgrešil ulico. Namesto treh smo prekolesarili še dodatnih 15 km, in to pri 40 stopinjah Celzija, po ravno končanih 180 km. No, to ni bilo fajn (smeh).

Kdo bo zmagal na letošnjem Touru?

Dobro vprašanje, saj je favoritov kar nekaj in mislim, da bo zares zanimiv Tour za gledalce doma. Za nas na dirki bo bolj stresno in ne moremo ravno uživati v vseh čarih, ki jih dirka ponuja. Seveda sta glavna favorita Tadej Pogačar in Primož Roglič, potem so tu Jonas Vingegaard, Aleksander Vlasov, Adam Yates, Dani Martinez, Thomas. Pa še koga sem najbrž pozabil našteti, ki bi znal presenetiti. Odločilen bo prvi teden, ne za končno zmago, ampak za to, kdo bo sploh še v igri za rumeno majico. Na prvih etapah imajo kronometer, etapi z bočnim vetrom, mini Roubaix. Marsikaj gre lahko narobe, preden prideš do prvih klancev! Toura v prvem tednu ne bo nihče zmagal, lahko ga pa izgubijo, tako da pričakujemo stresen teden!

Kaj se o Slovencih govori v vašem moš­tvu?

Jaz jim vedno pravim, da imamo v Sloveniji dober zrak in odlično vodo, da smo zato tako dobri športniki, ne samo v kolesarstvu, ampak povsod! Lani, ko sta Bernal in Primož bežala v eni od etap na Vuelti, ki jo je Roglič tudi dobil, me je Egan v cilju vprašal, ali mislim, da bi bil kaj hitrejši na kolesu, če bi si uredil slovenski potni list (smeh).

Zagotovo je Slovenija fenomen v športu, tako majhna država s toliko šampioni! Ko sem se pridružil svetovni seriji, so nas stalno zamenjevali za Slovake in spraševali, ali je Slovenija v Evropi in podobno, danes skoraj vsi vedo, kje je naša država.

Koliko Slovencev je v Ineosu?

Zadnji dve leti sva bila z Davidom Rožmanom sama, saj so drugi trije Slovenci, Nik Burjek, Filip Tišma in Igor Turk, odšli k Bahrainu Victoriousu. No, z letošnjo sezono se nam je iz Bore pridružil še en maser, Blaž Bogataj, in pozneje še Gašper Trilar kot voznik kuhinje.

Kakšen delodajalec je ekipa Ineos Grenadiers?

Opazi se razlika med prejšnjimi in zdajšnjim vodstvom. Prej so nas bolj vodili kot športno ekipo, bolj je bilo vse odprto, če smo želeli nov avtobus, smo ga dobili, seveda ne za vsako ceno, še vedno je bil proračun omejen. Zdaj pa ekipo vodijo bolj kot podjetje, vsako stvar je treba razložiti in upravičiti. Spremenili smo tudi način dirkanja, kar se pozna pri številu etapnih zmag, kar prej niti ni bilo pomembno, če si osvojil Tour, je bila sezona uspešna. Tudi generacija kolesarjev se počasi menja, prihaja vedno več mladih in dolgoročni cilj Ineosa je ustvariti nove zmagovalce, ni več zgolj fokus na tritedenske dirke, temveč na sezono kot celoto.

Kako kot maser ocenjujete Bernalovo stanje? Se bo po hudi nesreči vrnil na vrhunsko raven?

Po takšni nesreči, kot jo je doživel Bernal, bi mu vsak napovedal konec kariere, a nas vse prijetno preseneča z napredkom. Neverjetno je, da je za las ušel smrti in pozneje popolni paralizi, a je po enem mesecu že kolesaril na trenažerju! Upam, da se motim, a mislim, da se je težko vrniti na raven, na kateri je bil Egan pred nesrečo. Ko izpustiš sezono na najvišji ravni, sploh ob takem tempu, kot je zdaj v pelotonu, je zelo težko ujeti priključek. A pustimo se presenetiti, ne nazadnje je del mlade generacije kolesarjev, ima še nekaj časa za povratek med najboljše in iz dneva v dan nas navdušuje z napredkom, tako da upamo na najboljše.