Mavrični gospodar enodnevnih dirk

Skoraj 40 let, od sezone 1985 in Joopa Zoetemelka, je Nizozemska čakala na novega svetovnega prvaka. Mavrično majico je v to s kolesarstvom obsedeno deželo vrnil zvezdnik, ki mu na enodnevnih dirkah trenutno ni para. Mathieu van der Poel ima »panache«, kot bi se izrazili v kolesarskem žargonu; zmaguje z mešanico prefinjenosti in surove moči, ki navdušuje tudi kolesarske romantike.

Podobno kot v karierni krivulji Primoža Rogliča tudi pri 28-letniku razočaranjem sledijo podvigi neslutenih razsežnosti. Prvič je poletel v višave na spomladanski klasiki Milano–Sanremo, kjer njegovemu napadu na Poggiu ni bil nihče kos. Nato je slavil še na velodromu v Roubaixu, v sezonah 2020 in 2022 je bil najboljši na dirki po Flandriji, ne gre prezreti še zmag na Strade Bianche in Amstel Goldu. V svoji vitrini ima že izjemno zbirko lovorik na najprestižnejših enodnevnih klasikah, nedeljski podvig v Glasgowu pa ima vendarle posebno mesto.

»Vse leto bom lahko nosil to prekrasno majico. Mirno lahko rečem, da je z naslovom svetovnega prvaka moja kariera skoraj že popolna. To je bil eden od mojih glavnih ciljev, čustva so zato še toliko večja,« je tudi s solzami v očeh v cilju opisoval svetovni prvak. Način, na katerega je prišel do zlata, dosežku daje še dodatno težo.

Najprej je 40 kilometrov pred ciljem s pospeškom naredil končno selekcijo, 20 kilometrov pozneje pa je na kratkem vzponu »kopiral« napad s Poggia in znova pometel s konkurenco. Van der Poelov napad s surovo močjo je neubranljiv – pospešek sicer ni dolg, a je tako silovit, da imajo tekmeci takoj 10 metrov zaostanka, dotolče pa jih tudi psihološko. »Po pravici povedano nisem verjel, da se bom že s prvim napadom otresel vseh tekmecev. A ko po pospešku pogledaš nazaj in vidiš, da si sam, ti to res da krila. Res sem bil samozavesten na cesti,« je opisal Nizozemec.

Niti padec ga ni ustavil

Bil je že skoraj preveč samozavesten. V spolzkem desnem ovinku sta mu skoraj hkrati zdrsnila prednje in zadnje kolo, z izjemnim refleksom bi se skorajda še ujel na desno nogo, a je bilo prepozno in končal je v ograji. »V tistem trenutku te adrenalin požene naprej, razmišljal sem le o tem, kako bi šel čim prej nazaj na kolo. Hitro sem spet ujel ritem. Ko sem videl, da je prednost začela spet naraščati, mi je bilo jasno, da moram le še pazljivo priti do cilja, pa bom svetovni prvak,« je trenutek, ko je vsem gledalcem zastal dih, orisal Van der Poel. Niti polomljen zapenjalec na čevlju, odrgnine in raztrgan dres niso mogli ustaviti fantastičnega Nizozemca.

O številki ena na enodnevnih klasikah po simultanki v Glasgowu ni več nobenega dvoma. V predstavah Mathieuja van der Poela lahko le uživamo.