Meta Hrovat po padcu brez pravega občutka

V športu se tako kot v običajnem vsakdanjiku prepletajo lepi in tisti manj prijetni trenutki. In komaj dobro se je armada privržencev alpskega smučanja pri nas razveselila imenitnega starta v sezono s Kranjčevim 2. veleslalomskim mestom v Avstriji ter lepo vrnitvijo med najboljše Štefana Hadalina, že je sledila novica, ki niti navijačev, niti stroke, niti vodilnih pri smučarski zvezi ni mogla razveseliti: Meta Hrovat je pri 24 letih prekinila športno pot. In to je potrdila na odmevni novinarski konferenci.

»Potem ko sem sprejela to odločitev, me nihče ni poskušal prepričevati o nasprotnem. Tako doma kot v smučarskih krogih me podpirajo in mi zaupajo,« je dejala na dobro obiskani konferenci, kar pa niti ni presenečalo, četudi je vabilo na dogodek v prostorih SZS prišlo precej pozneje kot po navadi. Takrat ko je Kranjskogorka, torej v ponedeljek ob 17. uri, na družabnem omrežju objavila, da je postavila tekmovalne smuči v kot.

Poškodba kolena

Takrat je zapisala, da je izgubila tisto iskrico v očeh, ki jo je vodila k visokim tekmovalnim ciljem. Včeraj pa je nato podrobneje obrazložila, kaj je pripeljalo odločitve, na katero je seveda močno vplivala tudi poškodba kolena na finalu prejšnje sezone v Švici. »Po tekmi in padcu na tem zadnjem prizorišču v zimi nisem imela več pravih občutkov za vrhunske rezultate. Če sem poštena do sebe, vedno želim delati stoodstotno, in kadar tako ne gre, se raje umaknem,« je poudarila.

V včerajšnji izdaji smo objavili pogovor s Klemnom Bergantom, v katerem je omenil tudi, kako se slovenskemu smučanju, ki pač še zdaleč niti kadrovsko niti proračunsko ni na ravni avstrijskega ali švicarskega, pozna sleherni izostanek. In seveda bo zdaj tako tudi v primeru slovesa naše vodilne veleslalomistke. Štirikrat se je uvrstila med najboljše tri na tekmi, od tega dvakrat na domači podkorenski strmini. »Sleherno uvrstitev na stopničke sem si ohranila v lepem spominu, toda vendarle je bila posebna tista prva. Lenzerheide v Švici je bil takrat zame srečen, spomnim se, kako sva bila vesela z Juretom Hafnerjem, mojim tedanjim trenerjem,« je v novinarski družbi obujala spomine in vsaj za zdaj zavrnila možnost, da bi se denimo poslovila na smučeh na naslednji Zlati lisici, januarja 2023.

Prve snežinke

Seveda ji marsikdo lahko prikima tudi ob včerajšnjih besedah o alpskem smučanju kot čudoviti športni panogi v naravnem okolju, a ob tem je dejala, da je pač res imenitno pet dni v soncu smučati, toda vsi tisti napori s prenašanjem opreme, pripravo prtljage in dolgimi vožnjami terjajo svoj davek. »Ko grem gledat svojo knjižico zapiskov, ko sem bila sredi najstništva, lahko zdaj ugotovim, kako zahtevno je bilo z dvema treningoma na dan,« je povedala zdaj upokojena tekmovalka, ki pa še naprej ostaja navdušena smučarka: »O tem pa res ni dvoma! Takoj ko bodo padle prve snežinke, bom že na smučeh ...«