Mimoidoči brez mask, restavracije so odprte

Zgodba Jana Muršaka, najbolj cenjenega slovenskega hokejista na evropskih ledenih ploskvah, je prav posebna. Če bi danes prenehal igrati hokej, bi imel kaj pokazati. Igral je pri res velikih klubih, bil je kapetan slovenske reprezentance na olimpijskih igrah. A Mariborčan pri svojih novih delodajalcih v Göteborgu zares uživa. Igra pri Frölundi, vodilnem moštvu v močni švedski ligi, obenem pa v tej skandinavski deželi občuti precej več sproščenosti v boju s koronavirusom kot marsikje drugje po stari celini.

"Kako ste, kako prenašate ves ta preplah, ki ga imate doma," nam je ob začetku telefonskega pogovora iz drugega največjega mesta na Švedskem namignil odlični hokejist, ki smo ga med drugim priklicali tudi zato, da nam s svojega zornega kota obrazloži utrip dežele, ki na marsikaterem področju ohranja zelo liberalen in sproščen pristop. Tako je tudi v teh dneh boja z zloveščim virusom. "Res, ko slišim, kako je zadnje tedne v Sloveniji, si mislim, saj to je že vojno stanje ... Kot vem, je sleherna informativna oddaja, domala od začetka do konca, namenjena stanju okrog virusa. Tu je povsem drugače: pravzaprav komaj veš, da kakšen virus sploh obstaja," je poudaril 31-letni upokojeni slovenski reprezentant, sicer eden udarnih napadalcev v taboru petkratnih švedskih prvakov in trditev podkrepil s spoznanji iz svojega göteborškega vsakdana.


Z izjemo morda kakšnega starejšega prebivalca nikogar tukaj med sprehodom ni z masko na obrazu, trgovine, restavracije, kavarne so polne, vse deluje povsem običajno. Tudi družaben utrip še vedno obstaja, res pa je, da zdaj na naših hokejskih tekmah skorajda ni gledalcev. Tako so se na Švedskem izognili tveganju, da bi se v pokritih dvoranah vendarle zbralo preveč ljudi skupaj, obenem pa zaradi tega klubi denarno še ne trpijo. Vse tekme so dostopne na televiziji, pogodba med švedsko hokejsko ligo in TV-hišo pa je tako dobra, da že zavoljo teh prenosov in oddaj klubi dobro služijo. In ne glede na to, da ni tistih običajnih polnih tribun, igramo v svojih velikih dvoranah, ker so pač pomembni reklamni napisi na ledeni ploskvi, ogradi ali kje višje na ledu." V Göteborgu je sicer osrednja pokrita arena Scandinavium z 12.000 sedeži, prav tu je slovenska hokejska reprezentanca pred 18 leti imela svoj prvi nastop v zgodovini na svetovnem prvenstvu elitnega razreda.

Nikjer še ni tako užival

Sam je sicer navdušen nad ligo, klubom in svojo vlogo. Res je na njegovem dosedanjem seznamu zares imenitna druščina klubov, denimo sloviti Detroit Red Wings, pa nato CSKA iz Moskve, najuspešnejši klub evropske hokejske zgodovine, ali pa denimo nazadnje Bern, ki se s povprečnim obiskom prek 16.000 gledalcev na tekmo ponaša z največjim številom privržencev na hokejskih tekmah stare celine. "Nikjer seveda ni bilo slabo, vendar pa nisem bil tako sproščen kot zdaj. Seveda mi je najbolj pomembno, da ostanem zdrav, za zdaj sem se v tej sezoni poškodbam izognil, kar je bilo v preteklosti, žal, drugače. Predvsem pa mi je všeč ta švedski pristop razvoja hokeja. V Švici je bilo vendarle vse skupaj pretirano komercialno naravnano, tukaj vlagajo predvsem v znanje in delo z mladimi," je navdušen napadalec uglednega moštva, ki mu tako kot ženi in njunemu hišnemu ljubljencu prav ustreza švedski vsakdan v urejenem mestu. Tudi narava ni daleč.

In ga sploh tam kaj moti? "Mogoče le vreme. Saj ne gre za kakšne nalive, toda rahel dež ob vetru je včasih nadležen. Po tej plati je bilo v Švici lepše. A ni hudega. Drugače si tu ne bi kupil stanovanja, saj nameravam v Göteborgu ostati dolgo."