Mitja Križan je še en spregledani štajerski biser

Mitja Križan sodi v kategorijo mariborskih nogometašev, ki so obšli Ljudski vrt in NK Maribor, vendar so nepogrešljivi igralci prav za obdobja, ko je kriza. Sin legende Maribora Aleša Križana ima zdaj svoj prostor pod soncem v glavnem mestu pri Bravu, kjer se počasi, a vztrajno prebija v kategorijo najboljših osrednjih branilcev.

Šiškarji so na ljubljanskem ajzenponu strup za vodilni trojček. Najprej so premagali drugouvrščene Koprčane, pred desetimi dnevi napolnili zeleno-belo mrežo, v minulem kolu pa dvakrat s po 1:0 in skupno z 2:0 ugnali še tretjeuvrščene Celjane. Piko na i na ponedeljkovem drugem polčasu v soboto prekinjene tekme je v slogu strelcev s prefinjenim občutkom in z levo nogo dosegel Mariborčan.

»Res sem desničar, a leve noge nimam le za vstopanje na avtobus ali za sklopko. Najbrž bo nekaj na tem, da sem gol zabil tudi zaradi napadalnih genov,« je priznal do vrnitve v Slovenijo po kratkem preizkusu v Belgiji napadalec. Zdaj je štoper, ki napadalce s svojo postavo in ostrino tudi ustrahuje. In ne skriva, da je boljši v igri z nogo kot z glavo, kljub košarkarski višini.

»Se popravljam, ker je v obrambi branilcem lažje posredovati z glavo kot v napadu napadalcem. Predvsem sem ujel boljši tajming,« je na najboljši način pojasnil igralno razliko 195 cm visoki Križan.

Vzpon Brava se je šele začel

»Mislim, da se je naš vzpon šele začel. Zmoremo več in po nekoliko slabšem začetku ter menjavi taktične postavitve zdaj igramo s štirimi v zadnji liniji. Verjeli smo, da se bo rezultatska krivulja obrnila navzgor. Prepričan sem, da smo celo boljši kot v minuli sezoni, pa tudi zrelejši in psihično stabilnejši,« zatrjuje, če verjamete ali ne, pri 25 letih drugi najstarejši mož v moštvu.

Dolgo se je iskal in trenerji so iskali idealen položaj zanj na igrišču. Šele zadnji dve leti je branilec. »V Belgiji so me prešolali iz napada v obrambo,« je odkril zdaj že dve sezoni standardni branilec Šiškarjev, ki ima v obrambnih kolegih, najstarejšem Šiškarju, 27-letnem Nemanji Jakšiću, ter Stefanu Miliću igralca, s katerima drži avtoriteto v slačilnici in na igrišču.

Ali se Mariborčanom zdaj kolca po njem, ne ve, vendar je priznal, da so bili lansko poletje vzpostavljeni stiki z Mariborom, pri katerem je imel neprijetno izkušnjo v mlajših kategorijah. »Ob prehodu med kadete je bilo treba izbrati kandidate in so izpeljali selekcijo. Enostavno nisem šel skozi sito,« se velja vprašati, kdo so bili takrat vijolični selektorji, ki so ocenili, da napadalec Mitja ni dovolj nadarjen. V njegovo tolažbo, še zdaleč ni edini vijolični otrok, ki so ga zmotno prečrtali. Kljub tej slabi izkušnji je »Ljubljančan« Mitja še vedno zvesti Mariborčan iz mestnega naselja Radvanje pod Pohorjem.

»Sem Mariborčan in vsakemu Mariborčanu je želja in čast igrati za Maribor. Zakaj ne, če bi le dobil priložnost, bi bil rade volje vijolični igralec,« je dal jasen namig ustvarjalcem z Mladinske ulice, a tudi priznal, da je bliže prestopu v tujino. »Morda že pozimi, na vsak način pa so moje ambicije, da igram v državi ali okolju na višji profesionalni ravni.«