DNEVNIK Z EURA
Moč priimka Müller
Ob selitvi iz Münchna razmišljanje o pogostem nemškem priimku. Gerda presegel šele Lewandowski, Dieterja se spominjata Oblak in Popivoda.
Odpri galerijo
Nemški reprezentant Thomas Müller je ponosni Bavarec. FOTO: Cristof Stache/Reuters
Napočil je dan moje selitve iz Münchna proti Budimpešti, torej v obratno smer od tiste, ki zdaj vznesene madžarske nogometaše vodi na sredin spektakel na edino nemško prizorišče tega eura. A v logističnem načrtu poročanja s prvenstva sem si za konec rednega dela že pred časom začrtal navzočnost na derbiju med svetovnimi in evropskimi prvaki, Francozi in Portugalci, prav ti se bodo pomerili v nogometno praznični madžarski metropoli ob Donavi.
Tako so mi hitro minili trije živahni münchenski dnevi, zadnji pogled k družinskemu hotelu Müller v mestnem središču mi je v hipu, ob odhodu proti železniški postaji, spet vrnil razmišljanje, tako kot že ob prihodu, o tem uradno najpogostejšem priimku v Nemčiji, ki ima tudi izjemno nogometno poslanstvo. Gerd Müller ima na Bavarskem še danes status malega boga, čeprav je od njegovih golov naokrog domala že pet desetletij. Povrhu so ga tu še pogosteje kot po navadi omenjali pred tedni, ko je Robert Lewandowski, Bayernov zvezdnik zadnjih let, postal prvi nogometaš, ki je v eni sezoni bundeslige podrl dolgo nedosegljivo znamko 40 golov. Gerd je bil tako rekorder natanko 49 let!
Dieter Müller je v nogometnem svetu krepko manj prepoznaven kot prej omenjeni napadalec, a močno sta si ga zapomnila naša Brane Oblak in Danilo Popivoda, ko sta branila reprezentančne barve nekdanje SFRJ v polfinalu evropskega prvenstva 1976, v Beogradu sta bila takrat med najvidnejšimi akterji vodstva ob polčasu proti ZRN z 2:0, nato pa je »od nikoder« vzniknil ta skriti adut Nemcev. Vstopil je v 79. minuti in prispeval tri gole za končno zmago svojega moštva s 4:2 po podaljšku.
Hansi Müller, evropski prvak 1980 in svetovni podprvak 1982, je bil učenec Stuttgartove nogometne šole, tako kot denimo Jürgen Klinsmann ali v novejši dobi Sami Khedira in Joshua Kimmich. Pripadala mu je pomembna vloga v zvezni vrsti, odrezal se je tudi v črno-modrem dresu pred zahtevnimi privrženci milanskega Interja, lepo nogometno pot je sklenil v Innsbrucku.
In tako te razmišljanje o tem priimku na nemški nogometni sceni pripelje še do Thomasa Müllerja, zadnjega domačega mohikanca pri Bayernu, največjem nogometnem klubu v državi. Potem ko se je pred leti Bastian Schweinsteiger preselil v Manchester in nato v ZDA, Philipp Lahm pa pomahal v slovo nogometnemu igrišču, je prvi strelec mundiala 2010 v Južni Afriki ostal edini od te sanjske trojice domačih fantov pri slovitem münchenskem klubu. Slednji se ponaša s številnimi odličnimi nakupi okrepitev iz tujine, a ne glede na vso globalnost novega sveta in odločilno moč kakovosti se v Münchnu, kjer na dresih moštva piše v bavarščini »mia san mia« oz. v prevodu »to smo mi«, trudijo ohraniti tudi pripadnost mestu in regiji vsaj s katerim tukaj vzgojenih reprezentantov. In lepo bi bilo, ko bi tako razmišljali tudi drugje, zlasti v okoljih, kjer ni neomejenih sredstev za nakupe. Mura iz Murske Sobote je posrečen primer takšnega razmišljanja v slovenskem prostoru.
Tako so mi hitro minili trije živahni münchenski dnevi, zadnji pogled k družinskemu hotelu Müller v mestnem središču mi je v hipu, ob odhodu proti železniški postaji, spet vrnil razmišljanje, tako kot že ob prihodu, o tem uradno najpogostejšem priimku v Nemčiji, ki ima tudi izjemno nogometno poslanstvo. Gerd Müller ima na Bavarskem še danes status malega boga, čeprav je od njegovih golov naokrog domala že pet desetletij. Povrhu so ga tu še pogosteje kot po navadi omenjali pred tedni, ko je Robert Lewandowski, Bayernov zvezdnik zadnjih let, postal prvi nogometaš, ki je v eni sezoni bundeslige podrl dolgo nedosegljivo znamko 40 golov. Gerd je bil tako rekorder natanko 49 let!
Dieter Müller je v nogometnem svetu krepko manj prepoznaven kot prej omenjeni napadalec, a močno sta si ga zapomnila naša Brane Oblak in Danilo Popivoda, ko sta branila reprezentančne barve nekdanje SFRJ v polfinalu evropskega prvenstva 1976, v Beogradu sta bila takrat med najvidnejšimi akterji vodstva ob polčasu proti ZRN z 2:0, nato pa je »od nikoder« vzniknil ta skriti adut Nemcev. Vstopil je v 79. minuti in prispeval tri gole za končno zmago svojega moštva s 4:2 po podaljšku.
Hansi Müller, evropski prvak 1980 in svetovni podprvak 1982, je bil učenec Stuttgartove nogometne šole, tako kot denimo Jürgen Klinsmann ali v novejši dobi Sami Khedira in Joshua Kimmich. Pripadala mu je pomembna vloga v zvezni vrsti, odrezal se je tudi v črno-modrem dresu pred zahtevnimi privrženci milanskega Interja, lepo nogometno pot je sklenil v Innsbrucku.
In tako te razmišljanje o tem priimku na nemški nogometni sceni pripelje še do Thomasa Müllerja, zadnjega domačega mohikanca pri Bayernu, največjem nogometnem klubu v državi. Potem ko se je pred leti Bastian Schweinsteiger preselil v Manchester in nato v ZDA, Philipp Lahm pa pomahal v slovo nogometnemu igrišču, je prvi strelec mundiala 2010 v Južni Afriki ostal edini od te sanjske trojice domačih fantov pri slovitem münchenskem klubu. Slednji se ponaša s številnimi odličnimi nakupi okrepitev iz tujine, a ne glede na vso globalnost novega sveta in odločilno moč kakovosti se v Münchnu, kjer na dresih moštva piše v bavarščini »mia san mia« oz. v prevodu »to smo mi«, trudijo ohraniti tudi pripadnost mestu in regiji vsaj s katerim tukaj vzgojenih reprezentantov. In lepo bi bilo, ko bi tako razmišljali tudi drugje, zlasti v okoljih, kjer ni neomejenih sredstev za nakupe. Mura iz Murske Sobote je posrečen primer takšnega razmišljanja v slovenskem prostoru.
