Mohorič kot izstrelek mimo Pogačarja
»Milano–Slovenia,« so v Gazzetti dello Sport naslovili poročilo z največje italijanske enodnevne dirke, kar zgovorno pove, kako veliko vlogo so naši kolesarji igrali na poti v Sanremo. Na sloviti Vii Roma so malodane vsi pričakovali prvo zmago Tadeja Pogačarja (UAE), dočakali pa srhljivko, kakršno lahko v profesionalni karavani zrežira le velemojster spustov Matej Mohorič (Bahrain Victorious).
Slovenci so sprožili pravo kolesarsko revolucijo, saj zmagujejo vsepovprek, in to v velikem slogu, z brezkompromisnim napadalnim dirkanjem, drznostjo, neustrašnostjo in inovativnostjo. Če so na startu Pogačar, Mohorič ali Primož Roglič (Jumbo Visma), so lahko tudi tradicionalno najbolj monotone dirke dih jemajoči kolesarski ognjemeti.
Takšen je bil nedvomno zaključek 113. dirke Milano–Sanremo, najdaljše in nemalokrat tudi najbolj dolgočasne velike enodnevne preizkušnje na koledarju. Za spektakel brez primere sta na 293 km dolgi trasi poskrbela dva Slovenca. Po pričakovanjih Pogačar, ki je na 3,7 km dolgem zadnjem vzponu na Poggio sprožil pet napadov, s katerimi je zredčil vrste tekmecev, ni pa mu uspelo to, kar si je želel.
Da bi se sam odpeljal proti cilju Primavere in pri 23 letih osvojil tretjega od petih spomenikov, potem ko je bil lani najboljši na Liege–Bastogne–Liege in po Lombardiji. Sprijazniti se je moral s 5. mestom.
Zato pa so se uresničile Mohoričeve sanje. Nekdaj svetovni prvak med mladinci in mlajšimi člani ter aktualni slovenski šampion iz Podblice pri Kranju je kmalu za tem, ko se je cesta prevesila navzdol, kot izstrelek švignil mimo rojaka in uprizoril enega od najbolj norih spustov v zgodovini, med katerim je bil nekajkrat na robu padca. Bil je tudi edinstven, saj je 27-letni nekdanji zlati maturant kot prvi v karavani svetovne serije uporabil teleskopsko oporo sedeža. Takšno, kakršno na gorskih kolesih uporabljajo tudi rekreativci, da se varneje lotijo tehnično zahtevnih spustov.
Inovacijo kupili na spletu
Zgornji položaj sedeža je običajen, za optimalen izkoristek moči pri vrtenju pedalov, spodnji zniža težišče kolesarja in s tem omogoča bolj aerodinamičen položaj, boljšo vodljivost in stabilnost kolesa. »Teleskopska opora je serijska, kupili smo jo prek spleta. Najprej smo poskusili s takšno, ki ima 12 cm hoda, a je bilo to preveč, zato smo se odločili za 6 cm. Na vrhu Poggia sem jo spustil, vmes pa tudi dvigal na bolj ravninskih delih spusta.
Na trenutke se mi je zdelo, da vozim kolo za BMX. S položajem žuželke sem enkrat že uničil kolesarstvo, zdaj sem to storil znova,« se Mohorič, ki je bil na 23 ovinkih (11 desnih, 12 levih) na 2,3 km dolgem spustu s Poggia nemalokrat na robu padca, zaveda, da je povzročil nov glavobol Svetovni kolesarski zvezi (UCI).
Morda ga bo kmalu spet tekmecem. Naslednji spomenik bo 3. aprila dirka po Flandriji, na kateri bo tako kot Pogačar lovil prvo slovensko zmago.
