Mojster z igrišča uživa v vinu in kulinariki

Druga kariera nedavno uradno upokojenega Valterja Birse se je začela v slogu sladkega življenja. Potem ko je uradno obesil kopačke na klin, je nekdanji nogometni reprezentant pri 35 letih začel žeti sadove minulega dela. Po 17 letih izjemno uspešne in bogate kariere z nešteto vrhunci si lahko igralec, ki je igral tudi v dveh močnih ligah (v francoski in italijanski), na svetovnem prvenstvu, na katerem je zabil enega od najlepših golov, ligi prvakov in tudi tam dosegel čudovit zadetek, res lahko privošči več.

Za pogovor ste izbrali zanimivo prizorišče, posestvo Burja, kjer vaš prijatelj in vinar Primož Lavrenčič piše zgodbo o uspehu. Vi ste jo že, pa vendar, bo vaša druga kariera povezana z vinom? Od kod takšna strast do vina?
»Nikakor. Preveč spoštujem ljudi, ki se ukvarjajo z vinarstvom. Vem, koliko truda in odrekanja je treba, da bi lahko uživali v sadovih svojega dela. To je naporna služba, zahteva preveč dela in tudi znanja, ki ga ni mogoče pridobiti čez noč. Je način življenja. Burgundija! Tam je vino doma, tam so doma najboljši proizvajalci in najboljša vina. Tam sem igral nogomet in vem, kaj pomeni vino za tamkajšnje okolje.«

Ga je mogoče povezati z nogometom?
»Seveda, pri čemer je najpomembnejše, da ohraniš prvinskost okolja. Ne moreš delati francoskih ali toskanskih vin v Vipavi ali Brdih. Vsaka kapljica mora imeti nekaj domačega in pristnega. In tudi moštva ni mogoče oblikovati brez vplivov okolja, v katerem deluje.«



Ste v reprezentančnem rodu s svetovnega prvenstva v Južni Afriki najboljši poznavalec žlahtne kapljice?
»S Samirjem Handanovićem si deliva št. 1. On je izjemen perfekcionist, enako velja tudi za kulinariko. Priznam, da je močno spodbudil moje zanimanje in me na neki način izzval.«

Mimogrede, prisegate na italijansko kuhinjo ali francosko, na la dolce vita ali la vie est belle?
»Ne skrivam, da rad dobro jem in pijem. Vem, kaj dajem v usta, saj se o gastronomiji v nogometnih krogih veliko pogovarjamo, veliko tudi preberem. Da, obe sta vrhunski, bližje mi je italijanska, ker je preprostejša in predvsem dnevno uporabnejša. Na primer, pice ali pašte so lahko vsak dan na jedilniku. Francoska je zahtevnejša in raznolika, toda zelo okusna. Drznejša je. Obe morda prekaša španska. Vse tri države so po mojem okusu, morda tudi zaradi poznavanja jezika.«

Kam bi uvrstili slovensko gastronomijo?
»Vsekakor je ne bi izpustil. Imamo veliko prednost pred drugimi in ne gre za michelinke, temveč za najpomembnejši del. Ta je, da so vse sestavine lahko domače. Pridelane ali vzgojene so na domačem travniku, domačem pašniku.«

Devet let in pol ste igrali v serie A. Vrhunec je bila sezona pri velikem Milanu, česar doslej še ni uspelo niti enemu slovenskemu nogometašu.
»Kot posojen igralec Genoe sem igral za Torino in nisem imel zastopnika. Samir Handanović mi je priporočil Federica Pastorella (je eden od najvplivnejših, tudi zastopnik Romela Lukakuja, op. p.), ki je bil tedaj njegov agent. Trener Milana je bil Massimiliano Allegri. Enkrat mi je Pastorello samo dejal, da ima za mene bombo. Milan!«

So zvezdniki, kot sta bila Kaka ali Robinho, drugačni. Koliko prijateljstev ali znanstev ste ohranili z nekdanjimi soigralci?
»Z leti se od soigralcev oddaljuješ, toda prepričan sem, da lahko vsakogar, s katerim sem bil kolikor toliko blizu, pokličem in se pogovorim ali zaprosim za uslugo. Tudi veljake, kot sta bila zaupnik Silvia Berlusconija Adriano Galliani in športni direktor Ariedo Braida. Robinha poznam kot izjemno veselega fanta, zabavljača, ki ne bi nikomur naredil kaj hudega. Zato sem bil presenečen zaradi obtožb o posilstvu. Kaka je bil drugačen, pravi delavec. Poškodbe so ga pošteno načele, toda treniral je več kot kdor koli drug.«



Veljate za človeka, ki je razvajen in uživa v razkošju. Kaj se je zgodilo s ferrarijem, s katerim ste imeli domnevno nesrečo?
»V svet sem šel iz stanovanja, velikega 40 kvadratnih metrov, prva pogodba mi še ni prinesla denarne neodvisnosti. Bil sem mlad in se tudi še nisem dobro zavedal, kaj je prav, kaj narobe. So stvari, s katerimi so se bolj ukvarjali tisti, ki se z njimi niso mogli, a bi si želeli. Z Matejo sva si vselej vzela čas zase in za kakovosten počitek, ki sem ga po vsaki sezoni krvavo potreboval. Potrebovala sva odklop, mesec dni počitnic je bilo videti tako, da sem moral po štirinajstih dnevih že trenirati. Imela sva dogovor, da to, dokler sva mlada in lahko udobno potujeva, tudi počneva. O ferrariju le toliko, da sem želel le vedeti, kako se bom počutil v njem in kaj mi bo pomenil, in da ga bom po letu dni vrnil. To sem tudi povedal prodajalcu, saj sem vedel, da je neuporaben za moje potrebe. Priznam pa, da se navdušujem nad avtomobili in da sem tehnološki tip človeka.«

Vozili ali imeli bi, pa ne morete. Kaj vozite?
»Brez pardona, bentley continental je avto, ki je na vrhu seznama. Obožujem angleški slog, eleganten, robusten, a dovolj športen. Žal ni za družino. Naš družinski avto je štiri leta star audi suv, po mojem okusu je RS6. Mateji sem za poročno darilo kupil mini cooperja. Star je že 10 let in je v odlični formi.«

Z Miranom Burgićem sta kljub mladosti od drugih odstopala za nekaj razredov. V zadnji skupni sezoni sta dosegla 43 golov. Je manj nadarjenih fantov ali preveč evforije in favoriziranja neprimernih?
»Spremenil se je način, dojemanje in sprejemanje talenta. Včasih se je kupovalo znanje, zdaj se kupuje pričakovanja. Vse je usmerjeno k temu, kako bi se vložek lahko povrnil z dobičkom. Na primer, klub izbira med 29-letnim napadalcem, ki morda bolj sodi v moštvo, in 20-, 21-letnim, a še ne izdelanim napadalcem. Če prvemu ne bo šlo najbolje v prvi sezoni, mu bo v drugo še težje in pri 31 letih ga ne bo mogoče prodati. Dvajsetletnik bo pri 2. letih morda še boljši in pri 22 ga boš lahko prodal z zaslužkom.«

Sodeč po vašem življenjskem slogu vam je nogomet dal vse. Ste bogati ali premožni?
»Bogat sem bil vedno. Imam čudovito družino, ženo Matejo, dva pridna nogometaša, 11-letnega Nolana in 7-letnega Liama, ki ju prav nič ne silim, ter 4-letno hčer Auroro.« Gorazd Nejedly