EURO DNEVNIK
Münchenska stranpota barona Ivana in cesarja Franza
Bavarsko velemesto s svetlimi in mračnimi nogometnimi zgodbami.
Odpri galerijo
Tudi Bayernova ikona Franz Beckenbauer je imel poti in stranpoti v svojem nogometnem življenju. FOTO: Tobias Schwarz/Reuters
Ob smrti kontroverznega Ivana Zidarja, dolgoletnega predsednika NK Olimpija in prvega moža propadlega gradbenega velikana SCT, so znova oživele zimzelene anekdote, povezane z zares posebnim možem. Ne bom rekel, da sem bil pogosto v njegovi družbi, kar mi je omogočalo to, da se z Olimpijo na poklicni poti srečujem že skoraj 30 let, a ravno tolikokrat, da sem lahko od blizu videl in slišal, zakaj ima sloves botra. Že moj prvi vtis je bil, da je veliko bolj glasen in robat, kot je sicer bil, in da je okoli sebe rad zganjal (igral) hrup. Nevarnejši so bili prijazni in za pogovor vselej pripravljeni njegovi operativci.
A moje izkušnje so kvečjemu pozitivne, za kaj več, na primer za zaznavanje, da se pripravlja ali dogaja nekaj več, sem bil še prezelen. In prenizko na nogometni hierarhični lestvici upoštevanih, na kateri sem se, kako drugače kot zdaj, vzpenjal po ustaljenih pravilih. Recimo, najprej svinčnik, potem računalnik ali najprej vestička, potem šele zgodbica. Če je bil kdo takrat obveščen, sta bila to Zidarju najbližja novinarska zaupnika, moj mentor Franci Božič in Branko Vekić, nepogrešljivi kronist slovenskega športa za območje nekdanje skupne države. Zidarjev sloves gradbenega barona se je začel sesuvati v Münchnu. Za vpletenost v korupcijsko afero ga je tamkajšnje deželno sodišče obsodilo na 12-mesečno pogojno in denarno kazen. Plačal je približno milijon evrov. Obtožen je bil, da je pobasal podkupnino (menda 770.000 evrov) za nakup Manovih tovornjakov v vrednosti enajstih milijonov evrov.
Zidarjev poslovni sloves je odtlej samo še drvel navzdol, tako kot se je nekaj let pozneje začela sesuvati brezmadežna podoba münchenskega in nemškega nogometnega boga Franza Beckenbauerja. Tudi najbolj bleščeča bavarska ikona in Bayernov najboljši nogometaš v zgodovini se je znašel na sramotilnem stebru, ker da je notranja preiskava pri Fifi odkrila, da je komite za organizacijo svetovnega prvenstva leta 2006 plačal 5,5 milijona evrov. Kaiser Franz, ki je bil predsednik organizacijskega komiteja in je po imenitni igralski karieri že prej prehodil pot od trenerja do selektorja svetovnega prvaka in predsednika Bayerna, je priznal plačilo, a dodal, da ni vedel, da naj bi šlo za podkupovanje glasovalcev.
Pozneje so ga predvsem britanski mediji obtožili, da je prejel tudi Putinove evre za podporo ruske organizacije SP in tudi arabske za Katar 2022. Fussballgott jo je odnesel elegantno, čeprav ga je Fifina etična komisija kaznovala s prepovedjo opravljanja vseh aktivnosti v nogometu, a je pozneje ustavila njegov pregon. Namesto pogroma in mrcvarjenja pred mediji so pametni Nemci svojega nacionalnega junaka predčasno upokojili in ga izolirali. Beckenbauer se je skoraj povsem umaknil iz javnega življenja in z družino živi v salzburškem raju upokojenih nemških, bavarskih vplivnežev. Tudi takšnih, ki so ušli nemškim dacarjem. Beckenbauerjevi intervjuji so redki, lani, ko je praznoval 75 let, je imel kakšnega več, in zdaj pred eurom.
»Nemčija je bila vselej turnirsko moštvo. Tudi tokrat bo, čeprav se zdi, da je bil v Rusiji ta mit končan. Nisem pesimist, verjamem, da bo za Nemčijo ta evropska pot lahko zelo dolga,« je povedal pred dvobojem s Francijo. Gorazd Nejedly
A moje izkušnje so kvečjemu pozitivne, za kaj več, na primer za zaznavanje, da se pripravlja ali dogaja nekaj več, sem bil še prezelen. In prenizko na nogometni hierarhični lestvici upoštevanih, na kateri sem se, kako drugače kot zdaj, vzpenjal po ustaljenih pravilih. Recimo, najprej svinčnik, potem računalnik ali najprej vestička, potem šele zgodbica. Če je bil kdo takrat obveščen, sta bila to Zidarju najbližja novinarska zaupnika, moj mentor Franci Božič in Branko Vekić, nepogrešljivi kronist slovenskega športa za območje nekdanje skupne države. Zidarjev sloves gradbenega barona se je začel sesuvati v Münchnu. Za vpletenost v korupcijsko afero ga je tamkajšnje deželno sodišče obsodilo na 12-mesečno pogojno in denarno kazen. Plačal je približno milijon evrov. Obtožen je bil, da je pobasal podkupnino (menda 770.000 evrov) za nakup Manovih tovornjakov v vrednosti enajstih milijonov evrov.
Predčasen pokoj junaka
Zidarjev poslovni sloves je odtlej samo še drvel navzdol, tako kot se je nekaj let pozneje začela sesuvati brezmadežna podoba münchenskega in nemškega nogometnega boga Franza Beckenbauerja. Tudi najbolj bleščeča bavarska ikona in Bayernov najboljši nogometaš v zgodovini se je znašel na sramotilnem stebru, ker da je notranja preiskava pri Fifi odkrila, da je komite za organizacijo svetovnega prvenstva leta 2006 plačal 5,5 milijona evrov. Kaiser Franz, ki je bil predsednik organizacijskega komiteja in je po imenitni igralski karieri že prej prehodil pot od trenerja do selektorja svetovnega prvaka in predsednika Bayerna, je priznal plačilo, a dodal, da ni vedel, da naj bi šlo za podkupovanje glasovalcev.
Pozneje so ga predvsem britanski mediji obtožili, da je prejel tudi Putinove evre za podporo ruske organizacije SP in tudi arabske za Katar 2022. Fussballgott jo je odnesel elegantno, čeprav ga je Fifina etična komisija kaznovala s prepovedjo opravljanja vseh aktivnosti v nogometu, a je pozneje ustavila njegov pregon. Namesto pogroma in mrcvarjenja pred mediji so pametni Nemci svojega nacionalnega junaka predčasno upokojili in ga izolirali. Beckenbauer se je skoraj povsem umaknil iz javnega življenja in z družino živi v salzburškem raju upokojenih nemških, bavarskih vplivnežev. Tudi takšnih, ki so ušli nemškim dacarjem. Beckenbauerjevi intervjuji so redki, lani, ko je praznoval 75 let, je imel kakšnega več, in zdaj pred eurom.
»Nemčija je bila vselej turnirsko moštvo. Tudi tokrat bo, čeprav se zdi, da je bil v Rusiji ta mit končan. Nisem pesimist, verjamem, da bo za Nemčijo ta evropska pot lahko zelo dolga,« je povedal pred dvobojem s Francijo. Gorazd Nejedly
