Na domači dirki bi bilo brutalno

Tim Gajser je štiri dni potem, ko je osvojil četrti naslov svetovnega prvaka, le našel nekaj časa, da se je lahko posvetil domači sedmi sili. Samo en dan po zmagi v Trentinu si je vzel prosto, ta teden pa v Italiji že imel testiranje motorja za novo sezono, ki naj bi se začela aprila in bila veliko bolj normalna od koronske 2020.


Se da čez palec oceniti, koliko je bilo čestitk po novem naslovu?
»Nemogoče, ogromno. Priznam, da mi ne uspeva odgovoriti na vse čestitke in se zahvaliti, saj še vedno letijo. Ogromno je prošenj za intervjuje, precej naporno. A hkrati tudi dokaz, da nam je uspelo nekaj velikega.«

Kako je bilo v nedeljo, ste se kaj poveselili, spili kakšen kozarček rujnega?
»Ni bilo veliko časa za proslavljanje, nazdravili smo že. V torek in sredo pa sem že imel testiranja za naslednjo sezono. Testiranja v Italiji me čakajo tudi v ponedeljek in torek. Zatem se bom končno vrnil domov, kjer me ni bilo mesec in pol. Zaradi te situacije s korono sva s Špelo potovala kar s tekme na tekmo.«

Si boste privoščili oddih? Če ne bi bilo pandemije, bi Špelo verjetno odpeljali kam na lepše, na toplo ...
»Zagotovo si bom vzel nekaj premora. S Špelo od letos naprej niti nimava neke velike želje po potovanju. Zdaj imava novo hišo na Krku, zato se najrajši odpraviva tja. Upam, da bo mogoče priti čez mejo.«

Naslova se niste mogli veseliti z navijači kot lani, je kaj grenkega priokusa?
»Je nekaj grenkobe, a znašli smo se v takšni situaciji, da drugače ne gre. Upam, da bo že naslednje leto šlo vse v stare tire. Brez gledalcev ob progi je žalostno.«

Sezona naj bi se začela aprila, kdaj pa vaše priprave nanjo?
»Zdaj se bo vse prestavilo za mesec dni. Zato bom tudi svoje priprave začel malo pozneje. Lahko si bom privoščil nekaj počitka.«

Imate 24 let in že štiri naslove v žepu. Kakšni so dolgoročni načrti? Ujeti Cairolija pri devetih naslovih, Evertsa pri desetih?
»Ko pomislim, da smo osvojili že četrti naslov, se mi zdi kar neverjetno. Še nedavno je prišel prvi, to je bilo leta 2015. Res fantastično. Cilji so enostavni: osvajati čim več tekem, biti vedno pri vrhu, se boriti za naslove.«

Vas v ZDA ne mika več tako kot prej?
»Tiste sanje o Ameriki, ki so bile zelo močne pred nekaj leti, so še vedno prisotne, ampak ne več enako. Tukaj v ekipi HRC smo kot ena velika družina. Zato sem se tudi odločil, da podaljšam pogodbo s Hondo.«

Po zadnji zmagi ste omenili svojega mehanika Nica Rogeja, ki se poslavlja po sedmih letih, se bo poznalo?
»Z Nicom sva res navezala posebno nit, povezava med voznikom in mehanikom je zelo pomembna, mora biti zaupanje. V podzavesti sem to malo pričakoval. Januarja letos je dobil hčerko, videlo se je, da zelo pogreša družino. Med sezono živi v Italiji, je pa iz Francije. Vseeno me je presenetilo, ko mi je po osvojitvi naslova povedal, da me zapušča. Kar je, je. Dobil sem novega mehanika. Pravzaprav je glavni mehanik postal dosedanji Nicov pomočnik. Ni čisto nov, poznava se, bo pa gotovo potrebnega nekaj časa, da se ujameva.«

Spet so glasnejše govorice, da bi bilo mogoče tekmo svetovnega prvenstva organizirati pri nas. Ali sanjate o dnevu, ko bi nastopili v domovini pred svojimi navijači?
»Poskušam si predstavljati, kakšno vzdušje bi bilo, če bi MXGP prišel v Slovenijo. Vemo, da so navijači vedno pripravljeni potovati v Italijo, na Češko. A če bi bilo to pri nas v Sloveniji, pa mislim, da bi bilo res brutalno. Kot voznik lepšega občutka kot nastopati na domačih tleh na najvišji ravni enostavno ni. Držim pesti in upam, da se sanje uresničijo.«