Na domači tekmi se Beni raje ne bi igral

Oči domačih ljubiteljev slaloma na divjih vodah bodo ta konec tedna na tekmovanju za svetovni pokal v Tacnu še posebno uprte v Benjamina Savška, ki je odraščal nedaleč od proge na Savi. Olimpijski in evropski prvak v kanuju si želi vrhunsko formo unovčiti tudi pred svojimi navijači, kar je med drugim razkril v zanimivem pogovoru za Slovenske novice.

Z zadnjimi uspehi ste si še okrepili samozavest, kajne?

»Za menoj je res odličen start v sezono. Najbolj izstopata naslov evropskega prvaka in drugo mesto s prejšnje tekme za svetovni pokal. Poskušal bom ohraniti takšno osredotočenost in nadaljevati v podobnem slogu tudi v Tacnu. Upam na najboljše.«

Ali je zaradi domače proge in navijačev pritisk večji?

»Če sem iskren, ga med torkovo novinarsko konferenco še nisem čutil. Skoraj zanesljivo se bo to spremenilo že v kvalifikacijah in na tekmi, ko bom slišal navijače. Zagotovo bo na startu navzoča tudi trema, verjamem pa, da bom znal unovčiti izkušnje, ki sem jih pridobil v več kot 20 letih, kolikor že tekmujem v Tacnu, da ta pritisk ne bo vplival na moj nastop.«

Tukajšnje brzice poznate skorajda kot lastni žep, kar je zagotovo prednost.

»Da, vendar se tudi valovi malenkost spreminjajo. Povrhu se lahko razlikujejo tudi postavitve in kombinacije vrat. Toda ocenjujem, da sem sposoben preveslati progo hitro in brez napak. Želim se prebiti v finale in se potegovati za najvišja mesta. A to je slalom na divjih vodah, v katerem se ti ne izide vedno po načrtih. V Krakovu se mi je nazadnje zgodil dotik, pri katerem je bil le lasek med mojo čelado in količkom. Tekme so pogosto zelo nepredvidljive, nemalokrat o uvrstitvah pri vrhu odločajo že malenkosti, dve kazenski sekundi, ki ju prejmeš zavoljo takšnega dotika, ti lahko hitro pokvarita dober rezultat.«

Katere so glavne značilnosti tacenske proge?

»Glavna posebnost je vsekakor start oziroma največji padec, pri katerem je treba biti predvsem izjemno natančen pri spustu, da se ti čoln ne ustavi, ampak da ti zleti čez prvi del. Že na začetku je treba ujeti pravi ritem in v njem preveslati do cilja.«

Ali bi jo lahko preveslali tudi miže?

»Na treningu bi se je morda lotil z zaprtimi očmi, na tekmi pa se ne bi igral.«

Zanimivo, da v Gameljnah, kamor se je preselil tudi Primož Roglič, zdaj živita dva olimpijska prvaka iz Tokia.

»Reči moram, da ga – odkar živiva tako blizu – še nisem srečal. No, spoznala sva se že leta 2016 na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Tu imava pa očitno toliko obveznosti na različnih koncih sveta, da se najine poti še niso prekrižale.«

Kmalu bo minilo leto dni od vašega največjega uspeha. Mar še kdaj podoživite svoj šampionski nastop iz Japonske?

»Še vedno ga imam pred očmi, zlata kolajna pa mi doma krasi vitrino. Spomini nanjo so seveda čudoviti, toda pred mano so nove tekme, obenem z enim očesom že pogledujem proti naslednjim OI v Parizu. Boril se bom še naprej in upam, da mi bo tudi v prihodnje uspevalo tako dobro kot doslej.«