NOGOMET
Na igrišču med najboljšimi, zunaj njega najbolj zrel
Jubilant Bojan Jokić vselej igra v slogu kapetana. Poliglot, ki kljub 100 tekmam za Slovenijo še ni rekel zadnje.
Odpri galerijo
Bojan Jokić je pri 33 letih oblekel majico slovenske reprezentance na zanj jubilejni 100. tekmi. Predsednik NZS Radenko Mijatović, na dan tekme z Latvijo tudi sam slavljenec ob 56. rojstnem dnevu, mu je ob tej priložnosti podaril sliko. FOTO: Mavric Pivk
LJUBLJANA – Bojan Jokić niti v najboljšem obdobju svoje reprezentančne kariere ni poslal v kazenski prostor tekmeca toliko predložkov kot v soboto zvečer na kvalifikacijski tekmi za evropsko prvenstvo 2020 z Latvijo, ki jo je Slovenija z avtogolom Igorsa Tarasovsa premagala z 1:0. To je dobra novica zanj in za selektorja Matjaža Keka, še bolje se zdi to, da je 33-letnik iz Kranja pripravljen deliti bogato življenjsko-nogometno znanje tudi mlajšim v nogometni vrsti Slovenije. Če bi ga ti le poslušali …
Malokdo si je pred dobrimi 13 leti mislil, da bi se lahko prav Jokić zavihtel na vrh slovenskih nogometašev z največjim številom tekem za člansko selekcijo. Na njem resda kotira njegov prijatelj in poslovni partner Boštjan Cesar (101), toda Jokiću manjka do izenačitve rekorda le še ena (jutrišnja?) tekma.
»Prav Cesi mi je čestital med prvimi in mi zabičal, naj ga prehitim … To je zame res nekaj posebnega, saj ni veliko fantov na svetu zbralo sto tekem za reprezentanco. Pogosto se spominjam težav, ki sem jih imel v različnih klubih, ker sem se po kakšni od slovenskih akcij vrnil v klub načet ali poškodovan,« je poudaril kapetan, ki je v selekciji A debitiral 28. februarja 2006, ko ga je poslal v ogenj tedanji selektor Brane Oblak. To je bilo zlato obdobje goriškega nogometa.
»Drži, še danes se spominjam, kako sva z Valterjem Birso čakala na tekmo v sobi, potem pa sva začela v Larnaki od prve minute. Igral sem malo višje kot zdaj, česar nisem bil vajen,« je povedal Jokić. Težko ocenjuje, do kdaj bo del slovenske jate. Dokler bo čutil, da lahko pomaga in bo nanj računal tudi selektor, dodaja. »V nasprotnem primeru se bom brez težav ali zamere umaknil. Rad bi le poudaril, da danes prihajam na zbor z enakim pristopom, ponosom in častjo kot v najmlajših letih,« je zatrdil levi bočni branilec, ki kljub 100 tekmam za Slovenijo očitno še ni rekel zadnje.
Prav Jokić nemara spada med najlepše vzgojene slovenske reprezentante. Sam po sebi je bil zgovoren prizor po eni od tekem Hita Gorice v 1. SNL, ki si jo je tedaj ogledala tudi Bojanova družina. »Tovariš, oprostite, smem oditi domov skupaj z družino?« je tedaj 20-letni Jokić vprašal trenerja Pavla Pinnija, ki se je ravno zapletel v pogovor z novinarjema Dela, za dovoljenje za spremembo režima po tekmi.
Izkušeni nogometaš, ki bo 17. maja dopolnil 34 let, je tudi dobrih 13 let pozneje enak kot prej. Profesionalni odnos do posla, s katerim se ukvarja, do medijev, ki so del tega kompleksnega večpartitnega razmerja, in do navijačev – vse to je zapisano v Kranjčanov življenjepis.
Ni čudno, da bi fanta, ki je med igralsko kariero osvojil sedem jezikov – govori slovensko, srbsko, angleško, francosko, italijansko, špansko in rusko –, vzela za zeta marsikatera slovenska mama in da ga je postavil za kapetana Tomaž Kavčič, Kek pa ni videl pravega razloga za tovrstno spremembo. Če bi na tematiko gledali strogo puristično, je prav Jokić s svojim odnosom do okolja, ki ga obkroža, najprimernejši kapetan te reprezentance: druga pretendenta za kapetanski trak sta, ne nazadnje, vsaj v kratkem obdobju že bojkotirala majico s slovenskim grbom – eden v času Srečka Katanca, drugi v času Tomaža Kavčiča.
Če je bil v soboto prav Jokić na igrišču med najboljšimi, je nemara najbolj zrel tudi ob njem. Kako si drugače pojasniti njegov odgovor na vprašanje, zakaj je tako kapetanski: »Vedno sem bil za individualne dosežke drugih iskreno bolj vesel kot za svoje. Ne vem, ali je to dobro ali slabo. Vedno sem bil ekipni igralec, ne nazadnje igram na položaju, na katerem ne odločam prav veliko tekem … Rad pomagam mlajšim, upam, da se bodo uvrstili na veliko tekmovanje.«
Še pred koncem kariere se je odločil, kaj ga bo veselilo v prihodnje. Z Boštjanom Cesarjem sta odprla Bazo športa, večnamensko športno dvorano na Kodeljevem, ki je obogatila program v Ljubljani.
In najlepši trenutki v 13 let, 8 mesecev in 22 dni dolgi karieri članskega reprezentanta? »Na kratko: gola Nejca Pečnika v Moskvi in Zlatka Dedića v Mariboru. V Rusiji smo bili na kolenih, lahko bi bilo tudi 4:0 za gostitelje, nato pa sta nas rešila Samir Handanović in Pečnik. Mariborski večer pa je bil čaroben! Celotna ekipa je dihala kot eno,« je Jokić podoživel uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo 2010 v Južno Afriko.
...
Malokdo si je pred dobrimi 13 leti mislil, da bi se lahko prav Jokić zavihtel na vrh slovenskih nogometašev z največjim številom tekem za člansko selekcijo. Na njem resda kotira njegov prijatelj in poslovni partner Boštjan Cesar (101), toda Jokiću manjka do izenačitve rekorda le še ena (jutrišnja?) tekma.
Prvi mu je čestital Cesar
»Prav Cesi mi je čestital med prvimi in mi zabičal, naj ga prehitim … To je zame res nekaj posebnega, saj ni veliko fantov na svetu zbralo sto tekem za reprezentanco. Pogosto se spominjam težav, ki sem jih imel v različnih klubih, ker sem se po kakšni od slovenskih akcij vrnil v klub načet ali poškodovan,« je poudaril kapetan, ki je v selekciji A debitiral 28. februarja 2006, ko ga je poslal v ogenj tedanji selektor Brane Oblak. To je bilo zlato obdobje goriškega nogometa.
»Drži, še danes se spominjam, kako sva z Valterjem Birso čakala na tekmo v sobi, potem pa sva začela v Larnaki od prve minute. Igral sem malo višje kot zdaj, česar nisem bil vajen,« je povedal Jokić. Težko ocenjuje, do kdaj bo del slovenske jate. Dokler bo čutil, da lahko pomaga in bo nanj računal tudi selektor, dodaja. »V nasprotnem primeru se bom brez težav ali zamere umaknil. Rad bi le poudaril, da danes prihajam na zbor z enakim pristopom, ponosom in častjo kot v najmlajših letih,« je zatrdil levi bočni branilec, ki kljub 100 tekmam za Slovenijo očitno še ni rekel zadnje.
Pogovor kapetana Bojana Jokića s sodnikom Kevinom Clancyjem med junijskim gostovanjem Slovenije v Rigi FOTO: Reuters
Prav Jokić nemara spada med najlepše vzgojene slovenske reprezentante. Sam po sebi je bil zgovoren prizor po eni od tekem Hita Gorice v 1. SNL, ki si jo je tedaj ogledala tudi Bojanova družina. »Tovariš, oprostite, smem oditi domov skupaj z družino?« je tedaj 20-letni Jokić vprašal trenerja Pavla Pinnija, ki se je ravno zapletel v pogovor z novinarjema Dela, za dovoljenje za spremembo režima po tekmi.
Izkušeni nogometaš, ki bo 17. maja dopolnil 34 let, je tudi dobrih 13 let pozneje enak kot prej. Profesionalni odnos do posla, s katerim se ukvarja, do medijev, ki so del tega kompleksnega večpartitnega razmerja, in do navijačev – vse to je zapisano v Kranjčanov življenjepis.
Govori sedem jezikov
Ni čudno, da bi fanta, ki je med igralsko kariero osvojil sedem jezikov – govori slovensko, srbsko, angleško, francosko, italijansko, špansko in rusko –, vzela za zeta marsikatera slovenska mama in da ga je postavil za kapetana Tomaž Kavčič, Kek pa ni videl pravega razloga za tovrstno spremembo. Če bi na tematiko gledali strogo puristično, je prav Jokić s svojim odnosom do okolja, ki ga obkroža, najprimernejši kapetan te reprezentance: druga pretendenta za kapetanski trak sta, ne nazadnje, vsaj v kratkem obdobju že bojkotirala majico s slovenskim grbom – eden v času Srečka Katanca, drugi v času Tomaža Kavčiča.
Če je bil v soboto prav Jokić na igrišču med najboljšimi, je nemara najbolj zrel tudi ob njem. Kako si drugače pojasniti njegov odgovor na vprašanje, zakaj je tako kapetanski: »Vedno sem bil za individualne dosežke drugih iskreno bolj vesel kot za svoje. Ne vem, ali je to dobro ali slabo. Vedno sem bil ekipni igralec, ne nazadnje igram na položaju, na katerem ne odločam prav veliko tekem … Rad pomagam mlajšim, upam, da se bodo uvrstili na veliko tekmovanje.«
Poljska tri točke pred AvstrijoIzidi 9. kroga v skupini G - Slovenija : Latvija 1:0, Avstrija : Severna Makedonija 2:1, Izrael : Poljska 1:2; vrstni red: Poljska 22, Avstrija 19, Slovenija 14, Severna Makedonija 11, Izrael 11, Latvija 0.
Še pred koncem kariere se je odločil, kaj ga bo veselilo v prihodnje. Z Boštjanom Cesarjem sta odprla Bazo športa, večnamensko športno dvorano na Kodeljevem, ki je obogatila program v Ljubljani.
In najlepši trenutki v 13 let, 8 mesecev in 22 dni dolgi karieri članskega reprezentanta? »Na kratko: gola Nejca Pečnika v Moskvi in Zlatka Dedića v Mariboru. V Rusiji smo bili na kolenih, lahko bi bilo tudi 4:0 za gostitelje, nato pa sta nas rešila Samir Handanović in Pečnik. Mariborski večer pa je bil čaroben! Celotna ekipa je dihala kot eno,« je Jokić podoživel uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo 2010 v Južno Afriko.
