Na koronavirus gleda kakor na opozorilo

Marjan Fabjan, ki velja za enega od najboljših trenerjev juda na svetu, je v življenju prestal že marsikaj, s takšnimi razmerami, v kakršnih smo zdaj, pa se še ni soočil. Odkar je leta 1992 ustanovil svoj klub (Z'dežele Sankaku), se še ni zgodilo, da bi moral – kakor zdaj – zapreti vrata svoje telovadnice na Lopati.


Kako zelo se je spremenil vaš življenjski ritem?
»Še vedno se vsak dan zbudim ob 4.00 in vsakič znova se najprej vprašam, kaj je koronavirus. Nisem še dojel, kaj se pravzaprav dogaja okrog nas.«

Kdaj ste spoznali, da je vrag odnesel šalo?
»Že med turnirjem za grand slam v Düsseldorfu (med 21. in 23. februarjem) nisem bil povsem sproščen, saj sem vedel, da se nekaj dogaja v Italiji in da bo slej ko prej prišlo do nas. Nekaj dni pozneje sem se s Klaro Apotekar, Lio Ludvik, Tino Trstenjak in Ano Velenšek udeležil mednarodnih priprav v Nymburku na Češkem, kjer sem že čutil veliko napetost. Čeprav smo imeli plačano do konca tedna (do 8. marca), sem imel že po dveh dneh vsega vrh glave, zato smo spakirali in se odpeljali domov.«

Kaj ste storili potem?
»Odpravil sem se v karanteno in za svoje varovance spisal vadbene programe, po katerih naj bi trenirali doma. Za vse, od mlajših do najstarejših. Za Ano, Klaro in Tino sem, recimo, pripravil načrte priprav za primer, da bi se OI v Tokiu začele normalno 24. julija, in za scenarij, po katerem bi jih preložili na oktober. Da jih ne bodo mogli izpeljati v predvidenem julijsko-avgustovskem terminu, je bilo sicer že hitro jasno.«

A japonski prireditelji so skupaj z odgovornimi pri Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK) dolgo trmasto vztrajali pri prvotnem datumu.
»Japonci so pač forsirali, oni so kot kamikaze. A sam sem, ko so nas preplavile novice, kako se v nekaterih drugih državah borijo za življenja, kmalu vedel, da v letošnjem poletju OI ne bodo mogli prirediti.«

Kaj preložitev OI pomeni za kvalifikacije, pod katere bi sicer v judu potegnili črto konec maja?
»Ne vem. Upam le, da ne bo kakšnih spletk.«

V kakšnem smislu?
»Da bi, na primer, zmanjševali število tekmovalcev.«

Koliko slovenskih judoistov bi imelo normo, če bi se kvalifikacije zaključile zdaj?
»Šest. Ob Tini Trstenjak, Klari Apotekar in Ani Velenšek še Maruša Štangar, Kaja Kajzer in Adrian Gomboc.«

Kaj celotna situacija pomeni za slovenski šport?
»Nič dobrega … Zaradi vseh odpovedi bodo velikanske izgube, tudi sam sem bil prisiljen po petnajstih letih prvič odpovedati tradicionalni turnir za evropski pokal, ki bi bil 20. in 21. junija v Podčetrtku. A šport zdaj ni na prvem mestu, paziti moramo nase, da bomo ostali zdravi. To je v tem trenutku najpomembneje; sam sem imel, denimo, že dva infarkta, ker nisem dovolj pazil nase.«

Kako sicer gledate na koronavirus?
»Kot na neke vrste opozorilo. Opažam, da svet postaja lepši, zrak čistejši, še zimo smo dočakali … Če nas to zdaj, ko smo doma z družinami, ne bo streznilo, nam ni več pomoči. Zato bi vsem položil na srce, da ostanemo skromni. Na srečo smo Slovenci še kar discipliniran narod. Vesel sem, da lahko živim tu. Prepotoval sem ves svet, drugod so mi ponujali velike vsote denarja, da bi vodil njihove judoiste, a sem ostal zvest Sloveniji. »

Kako dolgo bo po vašem še takšno stanje?
»Skrbi me, da najhujše tudi pri nas šele prihaja.«