Na Štajerskem kot v Dalmaciji
Sergej Jakirović bo jutri v Domžalah prvič vodil nogometaše Maribora. Svoj novi klub primerja z uspešnim Dinamom in vznesenim Hajdukom.
Odpri galerijo
Sergej Jakirović se zaveda, da ga že jutri v Domžalah čaka zelo težka naloga. FOTO: Jaka Arbutina
Domače nogometno ligaško tekmovanje se je sinoči po dolgi prekinitvi nadaljevalo, prav posebno neučakanost pa je bilo v zadnjih dneh občutiti v nogometnem Mariboru. Branilci šampionske lovorike so pred težko nalogo lova za vodilno Olimpijo, na jutrišnji tekmi v Domžalah jih bo prvič doslej vodil Sergej Jakirović.
Niti kot igralec niti kot trener se še niste srečali s tako dolgim oddihom, kot je bil ta zadnji zaradi ukrepov proti širitvi koronavirusa. Kako ste s svojim novim moštvom, katerega trener ste uradno postali ob koncu aprila, preživeli to obdobje?
»Dva meseca fantje niso imeli skupnega treninga, začeli smo pozneje počasi, imeli nekaj tekem prijateljske ravni, ki pa nikakor ni primerljiva z uradnimi nastopi za točke. Zame je bilo to obdobje, kot da sploh ne bi živel. Napoči vikend, pa ni ničesar – niti tvoje tekme niti katere druge ne, da bi si jo ogledal v živo ali na daljavo. Urnik našega posla je poseben, tudi družina je navajena nanj.«
Družine zdaj ni z vami v Mariboru?
»Ne, žena je s sinovoma, starima 10 in 12 let, ostala v Sesvetah, predelu Zagreba. Loči nas le ura in četrt vožnje, če ni gneče na meji.«
Pa vas ne moti, da nimate še teh trenerskih izkušenj pri klubu v boju za vrh, res ste pa z Gorico opozorili hrvaško javnost in premagovali tudi favorite in tradicionalne klube?
»To je dokaz, da je v nogometu vse mogoče, le moraš verjeti v svoje delo in okolico prepričati o uresničljivosti ciljev. Da bi vstopili v Evropo, kajpak moramo najprej doma opraviti zahtevno nalogo. Trenutno smo 4., predvsem se moramo zavedati, da nimamo vsega v svojih rokah. V boju za lovoriko ima Olimpija 7 točk prednosti, kar pomeni, da ji mora najprej nekje spodleteti, mi pa moramo takrat osvajati točke, da bi se ji približali. Le zmage prinašajo dobro ozračje v moštvo in okrog kluba.«
Poznate pripadnost vijolični barvi v Mariboru in sploh nogometu na severovzhodu Slovenije?
»Poglejte, če potegnem primerjavo s Hrvaško, kjer sem nazadnje delal, je to tako: po uspehih na igrišču je Maribor primerljiv z zagrebškim Dinamom, po ognjevitosti tribun in pripadnosti lokalnega okolja pa s Hajdukom iz Splita in njegovo navijaško skupino Torcida. Štajerska je po značaju podobna Dalmaciji. Ljudje ne skrivajo temperamenta, radi imajo svoj klub in za nogomet je to vsekakor bolje, kot da bi zdolgočaseno spremljali dogajanje na igrišču. To je posebno okolje.«
Za začetek je pred vami gostovanje v Domžalah proti moštvu, ki je na lestvici slabše od svojega ugleda v zadnjem desetletju na slovenski nogometni sceni.
»Morda so Domžalčani plačali ceno evropskih nastopov na začetku sezone, poznam moštvo, ko ga je vodil še Simon Rožman, tam je tudi moj dobri prijatelj Senijad Ibričić. Z njim sva skupaj igrala v Zagrebu. Ko gre zgodba navzdol, je težko narediti zasuk. Mi je pa povsem jasno, da nas čaka v teh posebnih razmerah po tako dolgem oddihu peklensko težka tekma: 120-odstotni bomo morali biti.«
Niti kot igralec niti kot trener se še niste srečali s tako dolgim oddihom, kot je bil ta zadnji zaradi ukrepov proti širitvi koronavirusa. Kako ste s svojim novim moštvom, katerega trener ste uradno postali ob koncu aprila, preživeli to obdobje?
»Dva meseca fantje niso imeli skupnega treninga, začeli smo pozneje počasi, imeli nekaj tekem prijateljske ravni, ki pa nikakor ni primerljiva z uradnimi nastopi za točke. Zame je bilo to obdobje, kot da sploh ne bi živel. Napoči vikend, pa ni ničesar – niti tvoje tekme niti katere druge ne, da bi si jo ogledal v živo ali na daljavo. Urnik našega posla je poseben, tudi družina je navajena nanj.«
Družine zdaj ni z vami v Mariboru?
»Ne, žena je s sinovoma, starima 10 in 12 let, ostala v Sesvetah, predelu Zagreba. Loči nas le ura in četrt vožnje, če ni gneče na meji.«
Pa vas ne moti, da nimate še teh trenerskih izkušenj pri klubu v boju za vrh, res ste pa z Gorico opozorili hrvaško javnost in premagovali tudi favorite in tradicionalne klube?
»To je dokaz, da je v nogometu vse mogoče, le moraš verjeti v svoje delo in okolico prepričati o uresničljivosti ciljev. Da bi vstopili v Evropo, kajpak moramo najprej doma opraviti zahtevno nalogo. Trenutno smo 4., predvsem se moramo zavedati, da nimamo vsega v svojih rokah. V boju za lovoriko ima Olimpija 7 točk prednosti, kar pomeni, da ji mora najprej nekje spodleteti, mi pa moramo takrat osvajati točke, da bi se ji približali. Le zmage prinašajo dobro ozračje v moštvo in okrog kluba.«
Poznate pripadnost vijolični barvi v Mariboru in sploh nogometu na severovzhodu Slovenije?
»Poglejte, če potegnem primerjavo s Hrvaško, kjer sem nazadnje delal, je to tako: po uspehih na igrišču je Maribor primerljiv z zagrebškim Dinamom, po ognjevitosti tribun in pripadnosti lokalnega okolja pa s Hajdukom iz Splita in njegovo navijaško skupino Torcida. Štajerska je po značaju podobna Dalmaciji. Ljudje ne skrivajo temperamenta, radi imajo svoj klub in za nogomet je to vsekakor bolje, kot da bi zdolgočaseno spremljali dogajanje na igrišču. To je posebno okolje.«
Za začetek je pred vami gostovanje v Domžalah proti moštvu, ki je na lestvici slabše od svojega ugleda v zadnjem desetletju na slovenski nogometni sceni.
»Morda so Domžalčani plačali ceno evropskih nastopov na začetku sezone, poznam moštvo, ko ga je vodil še Simon Rožman, tam je tudi moj dobri prijatelj Senijad Ibričić. Z njim sva skupaj igrala v Zagrebu. Ko gre zgodba navzdol, je težko narediti zasuk. Mi je pa povsem jasno, da nas čaka v teh posebnih razmerah po tako dolgem oddihu peklensko težka tekma: 120-odstotni bomo morali biti.«
