PETRA MAJDIČ
Na svoji poti pogrešala interno konkurenco
Nekdanja vrhunska tekačica Petra Majdič zdaj predvsem mama dveh otrok. Kot pravi, bi bilo sijajno, ko bi imeli vsako leto tekmo na slovenskem snegu.
Odpri galerijo
Petra Majdič še vedno pozorno spremlja tekme v smučarskem teku. FOTO: Leon Vidic
DOBBIACO – Ko napoči čas za velike prireditve v smučarskem teku, kot je v teh dneh tradicionalni Tour de Ski, misli slovenskih privržencev uidejo k Petri Majdič. Spomini na veličastne predstave naše najuspešnejše tekačice doslej zlepa ne izginejo, športno pot je sklenila ob koncu zime 2010/11, zdaj v miru opazuje novi rod v naši reprezentanci in se veseli slehernega uspeha.
Ker vemo, da še vedno zelo radi spremljate tekme najvišje ravni v smučarskem teku, zlasti v živo, smo vas minuli vikend pogrešali v Dobbiacu. Kako to, da vas ni bilo na uvodnem prizorišču novoletne tekaške turneje?
»Saj poznate mojo pripadnost teku in športu nasploh. Res bi bila rada pogosteje na tekmah, želela sem si na prizorišču ogledati tudi ta uvod v turnejo. Toda če se viroza v družini prenaša z otrok name in nazaj, je seveda to težko uresničljivo. Če bi le utegnila, bi pripotovala v Dobbiaco, a tako sem pač ostala pred domačim zaslonom.«
Kako ocenjujete uvrstitve vseh šestih Slovencev v izločilni del sprinta, a nato brez vsaj enega rezultata presežne vrednosti?
»Najprej bi rada poudarila, da je uvrstitev vseh šestih v četrtfinale sijajen dosežek. Očitno le potrjuje, kako dobro se dela v slovenskem smučarskem teku. Jasno, kot pravite, manjka en presežek, ki ga ni preprosto ujeti. Kolikor sem gledala ta sprint, je pri naši vrsti šlo v četrtfinalu za preplet pomanjkanja sreče v ključnih trenutkih kot tudi nekaterih taktičnih napak. Zlasti mlajšim ne gre ničesar očitati. Jasno, Eva Urevc si je privoščila hudo napako, ko se je kot blisk pognala s starta, a kdo bi ji zameril, če se je komaj dobro začela spoznavati z elito svetovnega pokala. Alenka Čebašek verjetno razmišlja tudi o konkurenčnosti na tekmah razdalje. Katja Višnar se je taktično premišljeno lotila tekme, pa se ji ni posrečilo ujeti polfinala.«
Omenili ste Višnarjevo, imela je težave z dihali, štiri dni je morala v zadnjem času prisilno počivati. Povsem zdrava, kar so pokazali izvidi krvnih preiskav, ni bila niti Anamarija Lampič …
»Vidite, ko ste na prizorišču, izveste vsekakor še precej več kot jaz v domačem okolju. Da bi ocenjeval neki dosežek, moraš poznati vse okoliščine. Sleherna malenkost lahko vpliva na končni izid.«
Kako sicer gledate na Tour de Ski?
»Sprva, ko sem še tekmovala, nisem bila posebno navdušena nad tem delom sezone, prepletenem s hitrimi selitvami iz kraja v kraj in le kratkim časom za regeneracijo. Toda pozneje, ko se privadiš na ta pospešeni ritem, predvsem pa v dneh, ko si že v kot pospravil svoje smuči in umirjeno v vlogi zunanjega opazovalca spremljaš Tour, gledaš na celotno dogajanje drugače kot nekoč. Predvsem je zaradi odmevnosti v tem prazničnem času to zelo posrečena in pomembna turneja.«
V tej sezoni v koledarju ni prizorišča za svetovni pokal v smučarskem teku v Sloveniji?
»Bilo bi sijajno, ko bi imeli vsako leto tekmo. Zdaj, ko se ponašamo z nordijskim stadionom v Planici, pa sploh! A je že tako, da je vse skupaj povezano s stroški. In če ti presežejo naše realne zmožnosti, ne moremo za vsako ceno siliti v spored sezone. Imenitno je, da smo končno dobili svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, kar je lahko izjemen impulz tudi za razvoj teka pri nas. A četudi prvenstva ne bi bilo, ne bi vrgla puške v koruzo za našo prihodnost. Vedno znova spoznavam, da smo v Sloveniji kot kameleoni: imenitno se znamo prilagoditi različnim razmeram. V številnih športnih panogah najdemo svoj prostor pod soncem, povrhu smo še uspešni.«
A prav prek svetovnega prvenstva bi lahko slovenski tek dvignili na višjo raven od sedanje, kajne?
»Nedvomno lahko takšno tekmovanje ogromno prispeva k zanimanju med mladimi in v širši javnosti. Takrat bo namreč veliko TV-prenosov, navzoči bodo pokrovitelji. Pomembno bo približati smučarski tek tistim, ki ga dotlej niso podrobno spremljali ali pa ga sploh niso poznali. Ko si otroci najdejo in izberejo vzornike v smučini, je dolgoročna zmaga na dlani.«
To bo še lažje doseči, če bo uspešna domača reprezentanca. Kako ocenjujete trenutno podobo slovenskega smučarskega teka?
»Optimistka sem! Ne le glede ženske vrste, pri katerim imamo pisano paleto tekmovalk. Mene je ob začetku v sezono navdušil Miha Šimenc. Spodbudno je startal, se prebil do točk tudi v Dobbiacu. Izjemen talent je Anamarija Lampič, a za redno napadanje najboljših si mora še nabrati izkušnje. Teh ne manjka Vesni Fabjan in Katji Višnar, za slednjo upam, da ne bo uresničila napovedi o umiku iz tekmovalnega športa. Potrjuje, da je zdaj, tri leta po rojstvu otroka, spet nared za vrhunske dosežke. Ne gre prezreti Alenke Čebašek, ki se dobro znajde v vseh disciplinah, državna prvakinja Eva Urevc je že začela lov za točkami v svetovnem pokalu, tudi Anamarijin brat Janez je up prihodnosti. Je pa tako – za širšo javnost štejejo stopničke, te morajo loviti naši aduti. Imamo res bogato športno zimo, v središču zanimanja medijev in javnosti pa so predvsem zmagovalci.«
Kako gledate na nenavaden ustroj pri naši reprezentanci, saj udarne tekmovalke vadijo vsaka pri svojem trenerju?
»Težko z daljave komentiram, ker podrobnosti razporeditve dela ne poznam. Ja pa tako, da očitno vodstvo omogoča sleherni tekmovalki, kot si misli, da je najbolje. Anamarija očitno zaupa Stefanu Saraccu, Vesna Marku Gracerju, Katja dela s svojim Olo. Verjamejo svojim programom, prav je, da je tako, škoda mi je le, da niso med pripravami pogosteje skupaj. Interna konkurenca je tisto, kar sem pogrešala na svoji športni poti.«
Vi najbrž med spremljanjem te sezone v smučarskem teku pogrešate več preizkušenj v stari dobri klasični tehniki?
»Prav hudo mi je, da je tako, a ni kaj, tako se obrača tekaški svet. Za klasiko potrebuješ res kakovostno prizorišče, če je proga prelahka, to pač ne gre za raven svetovnega pokala. Res bi rada videla, da bi omogočili zadostno število tekem tako v prosti tehniki kot tudi klasični, tako bi odprli vrata tudi tistim, ki so univerzalni. Takšna je denimo pri naši izbrani vrsti Čebaškova.«
Kako se zdaj, brez vrhunskega športa, pravzaprav počutite doma?
»Doma sem predvsem mama dveh otrok, tako da sem se umaknila od smučarskega teka in utripa v vrhunskem zimskem športu. Kar naenkrat ti začne primanjkovati časa. Partner je od konca novembra naprej polno zaposlen s treningi in tekmami, jaz sem večinoma v Sloveniji. Prilagajam se urniku otrok. Pred dnevi smo obiskali pravljično deželo pri Škofji Loki.«
Ker vemo, da še vedno zelo radi spremljate tekme najvišje ravni v smučarskem teku, zlasti v živo, smo vas minuli vikend pogrešali v Dobbiacu. Kako to, da vas ni bilo na uvodnem prizorišču novoletne tekaške turneje?
»Saj poznate mojo pripadnost teku in športu nasploh. Res bi bila rada pogosteje na tekmah, želela sem si na prizorišču ogledati tudi ta uvod v turnejo. Toda če se viroza v družini prenaša z otrok name in nazaj, je seveda to težko uresničljivo. Če bi le utegnila, bi pripotovala v Dobbiaco, a tako sem pač ostala pred domačim zaslonom.«
Kako ocenjujete uvrstitve vseh šestih Slovencev v izločilni del sprinta, a nato brez vsaj enega rezultata presežne vrednosti?
»Najprej bi rada poudarila, da je uvrstitev vseh šestih v četrtfinale sijajen dosežek. Očitno le potrjuje, kako dobro se dela v slovenskem smučarskem teku. Jasno, kot pravite, manjka en presežek, ki ga ni preprosto ujeti. Kolikor sem gledala ta sprint, je pri naši vrsti šlo v četrtfinalu za preplet pomanjkanja sreče v ključnih trenutkih kot tudi nekaterih taktičnih napak. Zlasti mlajšim ne gre ničesar očitati. Jasno, Eva Urevc si je privoščila hudo napako, ko se je kot blisk pognala s starta, a kdo bi ji zameril, če se je komaj dobro začela spoznavati z elito svetovnega pokala. Alenka Čebašek verjetno razmišlja tudi o konkurenčnosti na tekmah razdalje. Katja Višnar se je taktično premišljeno lotila tekme, pa se ji ni posrečilo ujeti polfinala.«
Omenili ste Višnarjevo, imela je težave z dihali, štiri dni je morala v zadnjem času prisilno počivati. Povsem zdrava, kar so pokazali izvidi krvnih preiskav, ni bila niti Anamarija Lampič …
»Vidite, ko ste na prizorišču, izveste vsekakor še precej več kot jaz v domačem okolju. Da bi ocenjeval neki dosežek, moraš poznati vse okoliščine. Sleherna malenkost lahko vpliva na končni izid.«
Kako sicer gledate na Tour de Ski?
»Sprva, ko sem še tekmovala, nisem bila posebno navdušena nad tem delom sezone, prepletenem s hitrimi selitvami iz kraja v kraj in le kratkim časom za regeneracijo. Toda pozneje, ko se privadiš na ta pospešeni ritem, predvsem pa v dneh, ko si že v kot pospravil svoje smuči in umirjeno v vlogi zunanjega opazovalca spremljaš Tour, gledaš na celotno dogajanje drugače kot nekoč. Predvsem je zaradi odmevnosti v tem prazničnem času to zelo posrečena in pomembna turneja.«
V tej sezoni v koledarju ni prizorišča za svetovni pokal v smučarskem teku v Sloveniji?
»Bilo bi sijajno, ko bi imeli vsako leto tekmo. Zdaj, ko se ponašamo z nordijskim stadionom v Planici, pa sploh! A je že tako, da je vse skupaj povezano s stroški. In če ti presežejo naše realne zmožnosti, ne moremo za vsako ceno siliti v spored sezone. Imenitno je, da smo končno dobili svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, kar je lahko izjemen impulz tudi za razvoj teka pri nas. A četudi prvenstva ne bi bilo, ne bi vrgla puške v koruzo za našo prihodnost. Vedno znova spoznavam, da smo v Sloveniji kot kameleoni: imenitno se znamo prilagoditi različnim razmeram. V številnih športnih panogah najdemo svoj prostor pod soncem, povrhu smo še uspešni.«
A prav prek svetovnega prvenstva bi lahko slovenski tek dvignili na višjo raven od sedanje, kajne?
»Nedvomno lahko takšno tekmovanje ogromno prispeva k zanimanju med mladimi in v širši javnosti. Takrat bo namreč veliko TV-prenosov, navzoči bodo pokrovitelji. Pomembno bo približati smučarski tek tistim, ki ga dotlej niso podrobno spremljali ali pa ga sploh niso poznali. Ko si otroci najdejo in izberejo vzornike v smučini, je dolgoročna zmaga na dlani.«
To bo še lažje doseči, če bo uspešna domača reprezentanca. Kako ocenjujete trenutno podobo slovenskega smučarskega teka?
»Optimistka sem! Ne le glede ženske vrste, pri katerim imamo pisano paleto tekmovalk. Mene je ob začetku v sezono navdušil Miha Šimenc. Spodbudno je startal, se prebil do točk tudi v Dobbiacu. Izjemen talent je Anamarija Lampič, a za redno napadanje najboljših si mora še nabrati izkušnje. Teh ne manjka Vesni Fabjan in Katji Višnar, za slednjo upam, da ne bo uresničila napovedi o umiku iz tekmovalnega športa. Potrjuje, da je zdaj, tri leta po rojstvu otroka, spet nared za vrhunske dosežke. Ne gre prezreti Alenke Čebašek, ki se dobro znajde v vseh disciplinah, državna prvakinja Eva Urevc je že začela lov za točkami v svetovnem pokalu, tudi Anamarijin brat Janez je up prihodnosti. Je pa tako – za širšo javnost štejejo stopničke, te morajo loviti naši aduti. Imamo res bogato športno zimo, v središču zanimanja medijev in javnosti pa so predvsem zmagovalci.«
Kako gledate na nenavaden ustroj pri naši reprezentanci, saj udarne tekmovalke vadijo vsaka pri svojem trenerju?
»Težko z daljave komentiram, ker podrobnosti razporeditve dela ne poznam. Ja pa tako, da očitno vodstvo omogoča sleherni tekmovalki, kot si misli, da je najbolje. Anamarija očitno zaupa Stefanu Saraccu, Vesna Marku Gracerju, Katja dela s svojim Olo. Verjamejo svojim programom, prav je, da je tako, škoda mi je le, da niso med pripravami pogosteje skupaj. Interna konkurenca je tisto, kar sem pogrešala na svoji športni poti.«
Vi najbrž med spremljanjem te sezone v smučarskem teku pogrešate več preizkušenj v stari dobri klasični tehniki?
»Prav hudo mi je, da je tako, a ni kaj, tako se obrača tekaški svet. Za klasiko potrebuješ res kakovostno prizorišče, če je proga prelahka, to pač ne gre za raven svetovnega pokala. Res bi rada videla, da bi omogočili zadostno število tekem tako v prosti tehniki kot tudi klasični, tako bi odprli vrata tudi tistim, ki so univerzalni. Takšna je denimo pri naši izbrani vrsti Čebaškova.«
Kako se zdaj, brez vrhunskega športa, pravzaprav počutite doma?
»Doma sem predvsem mama dveh otrok, tako da sem se umaknila od smučarskega teka in utripa v vrhunskem zimskem športu. Kar naenkrat ti začne primanjkovati časa. Partner je od konca novembra naprej polno zaposlen s treningi in tekmami, jaz sem večinoma v Sloveniji. Prilagajam se urniku otrok. Pred dnevi smo obiskali pravljično deželo pri Škofji Loki.«
