Na višji ravni tako ekipa kot posameznik

Đorđe Ivanović je v nogometnem življenjepisu že dan po pokalni lovoriki zaprl Olimpijino poglavje. Napadalec je bil resda ključni mož zeleno-belih v pokalnem zmagoslavju, zaradi odlične jeseni tudi po točkah najboljši igralec v sezoni 1. SNL 2020/21, toda, kot Olimpija, je v zaključnem in odločilnem delu prvenstva poniknil. Hitro in brez velikih besed se je na igrišču zelo prepoznavni 25-letni mišičnjak, rojen v Vukovarju, vrnil v Srbijo. Toda Slovenija mu bo ostala v nepozabnem spominu. Zadel je največji možni življenjski dobitek, saj sta prišla dva Ivanovićeva, odšli so štirje. Srčna izbranka in žena Zorana je tu povila dvojčka Maksima in Lazarja.

Ni bilo veliko časa za stisk rok, čestitke in druženje z navijači. Ekspresno ste se vrnili domov in zaprli Olimpijina vrata. Za vedno?
»Gledam naprej in moja prihodnost ni več Olimpija, temveč drugo, zahtevnejše prvenstvo. Ne, tudi v Srbiji me ne zanima igranje oziroma ne razmišljam v tej smeri. Otroške sanje sem izpolnil s tem, ko sem postal član Partizana in zanj igral. Za vedno bom ostal partizanovec, zdaj samo stremim k temu, da nekaj napravim v Evropi. Kje? Ne vem, nisem izbirčen in mi je vseeno. Konkretne ponudbe še nimam. Sicer pa, življenje v Ljubljani je bilo čudovito. Mesto je prelepo, mirno in vse je na dosegu rok.«

Nekaj grenkobe, ker je Olimpija zapravila veliko priložnost za dvojno krono, je najbrž čutiti.
»To je šport, pri meni pa je šlo še za kaj drugega. Na primer rojstvo otrok. Nogomet je predvsem vsakodnevni posel, ki me osebno zadovoljuje in zapolnjuje. Toda nočem biti njegov ujetnik in ga razumeti zgolj kot posel. Pri meni je na prvem mestu družina. Morda je bila ta moja osebnostna sprememba, ki jo je sprožilo rojstvo Maksima in Lazarja, odločilna, ampak tako se v življenju vse na hitro spremeni. Da, lahko bi govorili tudi o izgubljeni priložnosti.«

Vi ste bili prvi zvezdnik moštva, od katerega so vsi pričakovali največje stvari. Zakaj se je zgodil spomladanski zdrs?
»Nogomet je moštvena igra in tako tudi gledam nanj. Ne le posameznik, na višji ravni bi morala biti celotna ekipa. Znotraj nje se potem vselej v ospredje prerineta dva, trije nogometaši, toda odgovornost mora vedno prevzeti moštvo. Če se pričakuje, da bo posameznik prevzel vajeti igre v svoje roke in postal odločilen mož, potem mora biti najprej moštvo homogeno in usklajeno. Vsakokrat, ko smo igrali, a nismo imeli igre, zaradi katere bi bili prepoznavni in zaradi česar bi se lahko izstrelil posameznik, rešitelj, ni bilo ustreznega izida. Tudi zato nismo osvojili naslova.«

Ali ste se ustrašili odgovornosti? Vi ste bili prvi zvezdnik, influencer na igrišču, ki naj bi bil tudi glasen v slačilnici. Nekdo, ki udari po mizi in narekuje drugim?
»Moje razmišljanje je drugačno in se ne bi opredeljeval do tega. Še posebno ne javno, ker se ve, kako se na takšne stvari gleda v klubu, in tudi zato, ker se ne želim izpostavljati. Treba je upoštevati še hierarhijo. Komaj sem prišel in sem tujec, morda ne čisto pravi, kot bi bil kje drugje, toda obstajajo igralci v moštvu, ki so starejši in izkušenejši. Priznam, če bi bil v Srbiji, bi bilo v slačilnici marsikaj drugače. Vpliva na igrišču pa ni mogoče skriti, navijači vselej vidijo in tudi drugi naj ocenijo, ali sem jaz tisti, ki bi moral vleči moštvo naprej in ali sem ga vlekel. Ne morem biti igralec, ki mora vedno imeti odločilno potezo, v tej verigi je treba vselej videti tudi tistega, ki je prvi podal, oziroma vse povezane v akciji.«

Srbi veljate za samozavestne in drzne športnike, ki v slačilnici takoj prevzamejo glavno besedo. Pri vas je bilo pogrešati pozitivno nadutost, bili ste prijazen fant, umirjen in brez jeze, čustvenih izbruhov.
»Ni težava drznost, ker jaz res drugače gledam na takšne stvari. Morda bi morali, še posebno Balkanci, biti vselej takšni, a nisem mož, ki je drzen le v besedah. O njej ne govorim, a jo imam. Verjemite mi, nikoli nisem podvomil o svojih sposobnostih in kakovosti ali samozavesti. Vem, kako je biti najboljši, tudi v Srbiji sem bil.«



Kako potem ocenjujete Olimpijin drugi del sezone in tudi svoje?
»Začel bom pri sebi in bom iskren. Vem, lahko bi bil boljši, in nisem zadovoljen s tem, kako sem igral. Lahko bi pokazal veliko več, a so tudi podrobnosti, ki so vplivale na slabše predstave. Drugo je moštvena podoba, ki se je močno spremenila ob prehodu v pomlad. Prišli so novi igralci, nov trener, spremenila se je postavitev, igrali smo drugače. Bilo bi nepošteno, če bi govoril o drugih, lahko rečem le to, da se je zgodilo milijon stvari, zaradi katerih se naše želje niso izšle. Poudaril bi mladost moštva, potrebovali bi še izkušenejšega igralca ali dva. Olimpija je bila dokaj mlada, in to je zanjo premalo. Za prvo mesto je treba imeti nekaj več. In ja, da ne pozabim navijačev. Žal mi je, ker nisem igral pred njimi, če bi bili, mislim, da bi bili prvaki. Vsako tekmo bi nas vodili, podpirali in spodbujali. To igralec čuti in se tudi drugače odziva.«

Ste igrali na ustreznem položaju?
»Igral sem vse, komaj sem se navadil na en položaj, sem bil že na drugem. Ampak to govorim na splošno, ne le za Olimpijo. Nisem tip igralca, ki bi imel posebno vlogo. Na igrišču se namreč veliko stvari dogaja spontano. Za tistega, ki je mojster in zna, je vse preprosto. Vse znaš in vse je lahko.«

Je bila slovenska izkušnja iz nogometnega zornega kota pozitivna?
»Primerjave s srbsko ligo so podobne. V Sloveniji se morda več teče, a je zato manj kombinatorike. Razlika je le v tem, da v Sloveniji ni Crvene zvezde in Partizana, ki v vseh pogledih predstavljata nekaj več, odstopata in tudi ligi dajeta drugačno podobo.«

Kdo so nogometaši, po katerih se zgledujete?
»Se kar razlikujejo, a meni so najbolj všeč Robert Lewandowski, Romelu Lukaku, Luka Modrić in Dušan Tadić.«