FIS
Na volitvah ni ničesar podarjenega
Na volilnem kongresu Mednarodne smučarske zveze tudi razočarani favoriti. Enzo Smrekar, predsednik SZS, uspešno vložil energijo in prejel več kot 100 čestitk.
Odpri galerijo
Enzo Smrekar bo nadaljeval slovensko navzočnost v svetu FIS. FOTO: Leon Vidic
Preden so se za smučarski svet začele počitnice, je napočil čas za volilni kongres mednarodne zveze – FIS. Dolga vladavina Švicarja Gianfranca Kasperja se je iztekla, zamenjal ga je švedski poslovnež Johan Eliasch. Novi član sveta krovne smučarske organizacije je tudi prvi mož slovenskega smučanja Enzo Smrekar.
Gospod Smrekar, glede na ugled Slovenije med smučarsko srenjo tako po tekmovalnih uspehih kot tudi imenitnih prireditvah ter seveda še zapuščino Janeza Kocijančiča, vrsto let vplivnega predstavnika v svetu FIS, je bilo realno pričakovati, da boste med tistimi, ki jih bodo izvolili ...
»Ha, poglejte, kako je s to realnostjo. Kanada ni bila uspešna z novim predstavnikom kljub temu, da so predlagali Kena Reeda, bivšega tekmovalca, Španija je po desetletjih izgubila mesto, lahko bi bil v svetu Poljak, a je zdaj razočaran, ker ga ni. Veste, pri takšnih volitvah je vedno več kandidatov, kot je razpoložljivih mest.«
Kako ste se vi pravzaprav lotili teh volitev glede na to, da je za vami – kot seveda tudi vsemi drugimi – povsem drugačna sezona od običajnih, saj ste bili zaradi posebnih ukrepov v boju s pandemijo precej bolj redko na prizoriščih dogodkov kot po navadi?
»Dejansko sem veliko stavil na osebne stike po vseh državah članicah. Drži, ni bilo tako pogostih srečanj na prizoriščih tekem, zato pa sem bil zares aktiven prek vseh sodobnih komunikacijskih sredstev. To je bilo dejansko ključno v boju za glasove. Po izvolitvi sem prejel na telefon več kot 100 čestitk od vsepovsod.«
Pa ste resnično z vsakomer zgradili osebni stik?
»Kaj drugega mi ni preostalo, saj sem si želel nadaljevati navzočnost Slovenije v svetu FIS, kar sem vam v preteklosti tudi razkril. Kjer je bilo dodatno potrebno, v približno desetih državah, so mi pomagali pri Olimpijskem komiteju Slovenije, s štirimi državami sem vzpostavil kontakt tudi s pomočjo diplomacije prek naših veleposlaništev na tujem.«
Koliko pa vam je bila pot lažja zaradi izredne zapuščine v smučarskem svetu gospoda Janeza Kocijančiča?
»Odnose je treba graditi in njegova pot je bila izjemna. Gospoda Kocijančiča so dejansko poznali prav povsod po smučarskem svetu, in če bi bilo podobno nekaterim primerom iz preteklosti, bi me pač on predstavil na kongresu z besedami: 'Hvala vam za dolgoletno sodelovanje, to je moj naslednik, prosim, da ga podprete.' Toda zdaj je bilo drugače. Sezono smo bolj kot ne spremljali od doma, omenjenega uglednega slovenskega športnega funkcionarja pa, žal, ni več med nami. Ni bilo druge kot zavihati rokave in startati od temeljev.«
Kaj za slovensko smučanje pomeni vaša navzočnost v izvršnem svetu FIS?
»Najprej je treba vsekakor poudariti, da ne gre za položaj, ki koristi samo posamezni nacionalni zvezi. Gre predvsem za dobrobit mednarodnega smučanja in posledično tudi slovenskega, saj slednje uživa ugled med deželami, ki se resno ukvarjajo s panogami na snegu. Sedimo za mizo z največjimi in sodelujemo pri pomembnih odločitvah za prihodnost našega športa.«
Gospod Smrekar, glede na ugled Slovenije med smučarsko srenjo tako po tekmovalnih uspehih kot tudi imenitnih prireditvah ter seveda še zapuščino Janeza Kocijančiča, vrsto let vplivnega predstavnika v svetu FIS, je bilo realno pričakovati, da boste med tistimi, ki jih bodo izvolili ...
»Ha, poglejte, kako je s to realnostjo. Kanada ni bila uspešna z novim predstavnikom kljub temu, da so predlagali Kena Reeda, bivšega tekmovalca, Španija je po desetletjih izgubila mesto, lahko bi bil v svetu Poljak, a je zdaj razočaran, ker ga ni. Veste, pri takšnih volitvah je vedno več kandidatov, kot je razpoložljivih mest.«
Kako ste se vi pravzaprav lotili teh volitev glede na to, da je za vami – kot seveda tudi vsemi drugimi – povsem drugačna sezona od običajnih, saj ste bili zaradi posebnih ukrepov v boju s pandemijo precej bolj redko na prizoriščih dogodkov kot po navadi?
»Dejansko sem veliko stavil na osebne stike po vseh državah članicah. Drži, ni bilo tako pogostih srečanj na prizoriščih tekem, zato pa sem bil zares aktiven prek vseh sodobnih komunikacijskih sredstev. To je bilo dejansko ključno v boju za glasove. Po izvolitvi sem prejel na telefon več kot 100 čestitk od vsepovsod.«
Bil sem zares aktiven prek vseh sodobnih komunikacijskih sredstev. To je bilo ključno v boju za glasove.
Pa ste resnično z vsakomer zgradili osebni stik?
»Kaj drugega mi ni preostalo, saj sem si želel nadaljevati navzočnost Slovenije v svetu FIS, kar sem vam v preteklosti tudi razkril. Kjer je bilo dodatno potrebno, v približno desetih državah, so mi pomagali pri Olimpijskem komiteju Slovenije, s štirimi državami sem vzpostavil kontakt tudi s pomočjo diplomacije prek naših veleposlaništev na tujem.«
Koliko pa vam je bila pot lažja zaradi izredne zapuščine v smučarskem svetu gospoda Janeza Kocijančiča?
»Odnose je treba graditi in njegova pot je bila izjemna. Gospoda Kocijančiča so dejansko poznali prav povsod po smučarskem svetu, in če bi bilo podobno nekaterim primerom iz preteklosti, bi me pač on predstavil na kongresu z besedami: 'Hvala vam za dolgoletno sodelovanje, to je moj naslednik, prosim, da ga podprete.' Toda zdaj je bilo drugače. Sezono smo bolj kot ne spremljali od doma, omenjenega uglednega slovenskega športnega funkcionarja pa, žal, ni več med nami. Ni bilo druge kot zavihati rokave in startati od temeljev.«
Kaj za slovensko smučanje pomeni vaša navzočnost v izvršnem svetu FIS?
»Najprej je treba vsekakor poudariti, da ne gre za položaj, ki koristi samo posamezni nacionalni zvezi. Gre predvsem za dobrobit mednarodnega smučanja in posledično tudi slovenskega, saj slednje uživa ugled med deželami, ki se resno ukvarjajo s panogami na snegu. Sedimo za mizo z največjimi in sodelujemo pri pomembnih odločitvah za prihodnost našega športa.«
