NK KOPER
Najpomembnejše je delo z mladimi
Karlo Emeršič, dolgoletni predsednik nogometašev Kopra in član IO NZS.
Odpri galerijo
Na dvorišču svoje hiše, borih dvajset metrov od stadiona Jadrana v Dekanih, nas je Karlo Emeršič pričakal s svojim značilnim nasmehom. Vitalni 79-letnik deluje vsaj 15 let mlajši, ko pa steče pogovor o nogometu, se zdi, da je bil predsednik Kopra še lani, član nogometne vlade Slovenije pa prejšnji mesec.
Njegov Koper je v 80. letih zrasel v enega najmočnejših klubov v Sloveniji, bil je ob boku Olimpije in Maribora. Ko je postal predsednik kluba, so se borili za obstanek v 1. slovenski ligi, čez pet let so že bili prvaki in vstopili v 2. zvezno jugoslovansko ligo – zahod. »V tistem času smo udarniško gradili stadion. Vem, to mlajši danes težko razumejo. Skupaj s člani atletskega kluba in prostovoljci iz navijaških vrst smo trdo delali, kakšnih 50 nas je bilo vsak dan. Dobili smo krasen objekt, naša zelenica je dolgo veljala za najboljšo v Sloveniji.
Kot prvi pri nas smo jo položili iz busenov, ki so jih pripeljali iz srbske Rume. V svojem programu sem napovedal, da bomo slovenski prvaki do leta 1986, to nam je s trenerjem Lučjem Pertičem uspelo že leto prej. Klub je imel za sabo armado navijačev od Pulja iz hrvaške Istre do naše Obale in Krasa. Bili smo izjemno povezani, z nami so v velikem številu hodili na gostovanja, znani so bili po kulturnem obnašanju in glasnem navijanju,« se spominja Emeršič.
Primorci so v 2. zvezni ligi – zahod zdržali zgolj v sezoni 1985/86, priložnost za novo uvrstitev v drugoligaški razred pa so zapravili v sezoni 1978/88, ko so v sumljivih okoliščinah izgubili v kvalifikacijah z Bačko. Po izidu 1:1 v Bački Palanki so povratni dvoboj doma izgubili z 1:0. Na ekipo je padla senca podkupovanja določenih igralcev, kar ni bilo nikoli dejansko razkrito in dokazano. Koper je doživel zaton, navijači so se ohladili in se nikoli več niso vrnili v tolikšnem številu.
Sedanjemu vodstvu Nogometne zveze Slovenije očita, da se skupaj s klubi ne ukvarja dovolj z vzgojo mladih nogometašev.
»Danes na vodenje klubov preveč vplivajo menedžerji, ki zmešajo glave otrokom in njihovim staršem, da gredo prezgodaj v tujino. Ob tem vadba nogometa ni dostopna vsem otrokom zaradi članarin, socialno šibkejši pa imajo težave že s prevozi otrok na treninge ali tekme. Številni klubi so ostali brez mlajših selekcij, igralska baza se oži. Kakšne bodo torej naše reprezentance v prihodnosti, če ne vzgajamo novih nogometašev?« sprašuje Emeršič in predlaga: »V vsaki medobčinski zvezi bi morali narediti problemsko konferenco, si naliti čistega vina, poiskati rešitve in jih s pomočjo vodstva NZS tudi uresničiti. Preveč stvari obtiči v pisarnah MNZ, torej na relaciji med NZS in klubi.«
In kako gleda na sedanji Koper, ki ga vodi predsednik Ante Guberac? »Če bodo izboljšali delo z mladimi, jih čaka svetla prihodnost, drugače ne. Na tekme ne hodim od časa, ko je klubu predsedoval župan Boris Popovič. Dejal sem mu, da je bil fenomen v dirkanju, nogometu pa naj se izogiba, ker to ni zanj. Mislil je, da bo zlahka uspešno vodil klub, a ne pozna osnovnih zakonitosti nogometa. To se je, žal, tudi potrdilo. Zdaj gre Kopru precej bolje, je na pravi poti, čeprav ima v prvi ekipi premalo doma vzgojenih igralcev. No, dobro je vsaj to, da so se vrnili Palčič, Rajčević, Vršič,« nov žarek upanja prižiga Karlo Emeršič, ki mu med drugim ni vseeno, da so se na Bonifiki prepozno in površno lotili zaznamovanja letošnje 100-letnice obstoja kluba, čeprav jim je že pred leti ponudil pomoč pri tem.
No, tako mu je ostalo več časa za pridelavo oljčnega olja, delo v solinah in skoraj vsakodnevno kopanje v morju.
Od razcveta do afere Bačka
Njegov Koper je v 80. letih zrasel v enega najmočnejših klubov v Sloveniji, bil je ob boku Olimpije in Maribora. Ko je postal predsednik kluba, so se borili za obstanek v 1. slovenski ligi, čez pet let so že bili prvaki in vstopili v 2. zvezno jugoslovansko ligo – zahod. »V tistem času smo udarniško gradili stadion. Vem, to mlajši danes težko razumejo. Skupaj s člani atletskega kluba in prostovoljci iz navijaških vrst smo trdo delali, kakšnih 50 nas je bilo vsak dan. Dobili smo krasen objekt, naša zelenica je dolgo veljala za najboljšo v Sloveniji.
Kot prvi pri nas smo jo položili iz busenov, ki so jih pripeljali iz srbske Rume. V svojem programu sem napovedal, da bomo slovenski prvaki do leta 1986, to nam je s trenerjem Lučjem Pertičem uspelo že leto prej. Klub je imel za sabo armado navijačev od Pulja iz hrvaške Istre do naše Obale in Krasa. Bili smo izjemno povezani, z nami so v velikem številu hodili na gostovanja, znani so bili po kulturnem obnašanju in glasnem navijanju,« se spominja Emeršič.
Primorci so v 2. zvezni ligi – zahod zdržali zgolj v sezoni 1985/86, priložnost za novo uvrstitev v drugoligaški razred pa so zapravili v sezoni 1978/88, ko so v sumljivih okoliščinah izgubili v kvalifikacijah z Bačko. Po izidu 1:1 v Bački Palanki so povratni dvoboj doma izgubili z 1:0. Na ekipo je padla senca podkupovanja določenih igralcev, kar ni bilo nikoli dejansko razkrito in dokazano. Koper je doživel zaton, navijači so se ohladili in se nikoli več niso vrnili v tolikšnem številu.
Kritičen do NZS
Sedanjemu vodstvu Nogometne zveze Slovenije očita, da se skupaj s klubi ne ukvarja dovolj z vzgojo mladih nogometašev.
»Danes na vodenje klubov preveč vplivajo menedžerji, ki zmešajo glave otrokom in njihovim staršem, da gredo prezgodaj v tujino. Ob tem vadba nogometa ni dostopna vsem otrokom zaradi članarin, socialno šibkejši pa imajo težave že s prevozi otrok na treninge ali tekme. Številni klubi so ostali brez mlajših selekcij, igralska baza se oži. Kakšne bodo torej naše reprezentance v prihodnosti, če ne vzgajamo novih nogometašev?« sprašuje Emeršič in predlaga: »V vsaki medobčinski zvezi bi morali narediti problemsko konferenco, si naliti čistega vina, poiskati rešitve in jih s pomočjo vodstva NZS tudi uresničiti. Preveč stvari obtiči v pisarnah MNZ, torej na relaciji med NZS in klubi.«
Župan Popovič ga ni poslušal
In kako gleda na sedanji Koper, ki ga vodi predsednik Ante Guberac? »Če bodo izboljšali delo z mladimi, jih čaka svetla prihodnost, drugače ne. Na tekme ne hodim od časa, ko je klubu predsedoval župan Boris Popovič. Dejal sem mu, da je bil fenomen v dirkanju, nogometu pa naj se izogiba, ker to ni zanj. Mislil je, da bo zlahka uspešno vodil klub, a ne pozna osnovnih zakonitosti nogometa. To se je, žal, tudi potrdilo. Zdaj gre Kopru precej bolje, je na pravi poti, čeprav ima v prvi ekipi premalo doma vzgojenih igralcev. No, dobro je vsaj to, da so se vrnili Palčič, Rajčević, Vršič,« nov žarek upanja prižiga Karlo Emeršič, ki mu med drugim ni vseeno, da so se na Bonifiki prepozno in površno lotili zaznamovanja letošnje 100-letnice obstoja kluba, čeprav jim je že pred leti ponudil pomoč pri tem.
No, tako mu je ostalo več časa za pridelavo oljčnega olja, delo v solinah in skoraj vsakodnevno kopanje v morju.